Tiskane izdaje
Če kaj zamerim Juretu Zdovcu, je to, da je slovenske košarkarske navdušence s svojimi (pre)visokimi cilji zavedel, da je ta z znanjem najskromnejša reprezentanca v samostojni Sloveniji dovolj dobra za preboj med osem najboljših v Evropi. Ni čudno, da je bila bolečina ob – za navijače – nepričakovanem porazu z »nekimi« Latvijci tako velika in na meji znosnega. Ali kar neznosna! Podobno je bilo leta 2009 na euru na Poljskem (4. mesto) in tudi na lanskem svetovnem prvenstvu (nesrečni skupinski poraz z Litvo), ko so navijači še bolj pa Zdovčevi nasprotniki iz košarkarskega miljeja na koncu razpredali o tem, kako da bi bilo mogoče doseči več. Tudi kolajno. To so šele bile prvovrstne »buče«. Na vseh tekmovanjih Zdovc zaradi različnih razlogov in okoliščin ni imel na voljo niti približno najboljših.
Juretova doktrina o premagljivosti nepremagljivih, če bodo igralci dali vse od sebe in igrali prek svojih sposobnosti, ker naj bi bili za to sposobni, ima razloge. Že v zadnji kolumni sem zapisal, da je izrazit tekmovalec in da so mu zmagovalno miselnost v žilo vbrizgali, ko je igralsko zorel ob velikanih najsijajnejšega rodu nekdanje skupne države. Zmagovanje je že od prve sekunde svoje selektorske vloge želel vbiti v glavo vsakemu posamezniku. Iz njih je želel ustvariti samozavestne vojake, ki ne bodo slekli hlač pred prvim orjakom ali zvezdnikom. Ki bodo šli v tekmo s prepričanjem, da lahko zadevajo z vseh položajev, da lahko ustavijo vsakogar ... Da jim bo izbil iz glave zavest o tem, da so slabši kot favorizirani tekmec.
Atletski Latvijci z malo manj znanja, kot ga premorejo Zoran Dragić & co., so razmeroma lahko opravili z našimi. Da ne bo pomote, ocena o značilnostih enih in drugih je bila Zdovčeva in ne moja. In dopuščam, da je tudi sodila v selektorjev psihološki okvir priprave za tekmo, s katero je vidno limitranim igralcem želel dvigniti samozavest.
Latvijci zagotovo niso manj talentirani od naših. No ja, morda za obrambne naloge! Talent je viden takrat, ko napadaš. Če bi bilo drugače, bi Michaela Jordana zaznamovale ukradene žoge in blokade ne pa število doseženih točk, atraktivna zabijanja in preigravanja. Ali pa bi posredovanja Sergia Ramosa zasenčila čarovnije Lionela Messija? Če uporabim prispodobo Braneta Oblaka – dobrega branilca lahko narediš tudi iz »drvarja«, za dobrega napadalca pa je treba imeti tudi presežek nadarjenosti.
Zdovčev pristop je bil optimalen za to reprezentanco (s premalo talenta) in ustrezen tudi za osvajanje lovorik velikih – Grčije ali Rusije. Nekoč je tudi sam dejal, da bi rad vodil Ruse, ki imajo veliko talenta. Toda svetovni prvaki Slovenci nikoli ne bomo, lahko pa, na primer, igramo najbolj privlačno košarko.
Zmagujejo najbolj talentirani, ki so tudi delavni. Morda ne bi bilo napak, če bi delavna Slovenija – tudi nogometna, rokometna – na kakšno tekmovanje šla brez drznih napovedi!
