Ni ga čez Dražena Petrovića. Morda tudi Tonija Kukoča, Vladeta Divca ali še veliko prej čez Krešimirja Ćosića ... Košarkarske navdušence z območja nekdanje Jugoslavije bo težko prepričati, da najboljši evropski košarkar v zgodovini ni »Jugoslovan«. Pravzaprav bi bilo to nesmiselno delo, spreobrniti prepričanega, še posebno ko gre za košarko. Verjemite, ničkoliko polemik o najboljšem sem že dal skozi.
Kar zadeva uganke, kdo je najboljši, vsaj za mene ni dvoma, da ta naziv gladko pripada najbolj svežemu košarkarskemu upokojencu Dirku Nowitzkemu. Bavarec iz Würzburga z Bayernovo miselnostjo »Mia San Mia« (to smo mi) – mimogrede, je velik navijač bavarskega nogometnega velikana – je najpopolnejši košarkar tega tisočletja, ki je otrok stare Evrope. Še več, je najboljši belec na svetu. Da me ne bi kdo narobe razumel, v košarki je delitev na belopolte in temnopolte košarkarje povsem legitimna in nima nikakršnega rasističnega ozadja, zgolj antropološko. Je pač šport, v katerem so temnopolti izrazito v prednosti zaradi svoje telesne superiornosti, podobno kot so pri atletiki v domala vseh tekaških disciplinah.
Nowitzki se je močnejšim od sebe upiral z izvrstno tehniko, mehko ročico in inteligenco. Z 213 cm višine je bil Dirk zelo gibčen, motoričen, čeprav se v primerjavi z zdajšnjimi dvajsetletniki zdi kot zarjavel robot. Tudi značajsko je bil očitno idealna osebnost in dovolj karizmatična, da so ga tekmeci spoštovali in ga sprejeli za voditelja. Kot mi je znano, v dvajsetletni karieri v NBA ni imel niti ene afere. Več kot desetletje je bil tudi simbol nemške reprezentance in že iz mladinskih kategorij trn v peti naših reprezentantov, med njimi tudi vrstnikov, ki so lahko tekmovali z njim ali spremljali njegovo zgodbo o uspehu: Matjaž Smodiš, Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Jaka Laković. Igralsko najbližje od Slovencev mu je bil Erazem Lorbek.
Posamični dosežki štiridesetletnika in presežki v najmočnejši konkurenci bodo najbrž še dolgo nedosegljivi za belopoltega košarkarja v NBA. Pravzaprav dvomim, da sploh bodo kdaj dosegljivi. Na vidiku ni videti najkoristnejšega igralca (MVP) rednega dela, kaj šele končnice.
Dirk je bil vselej na ti z Balkanci. Zato ni naključje, da je našega čudežnega dečka Luko Dončića vzel za svojega in mu simbolično predal vlogo Dallasovega zvezdnika št. 1. Za Luko se bo z upokojitvijo simbola Dallasa začelo novo poglavje in je nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo njegovemu morebitnemu nasledniku iz Slovenije. Nowitzki v vlogi mentorja ima za Dončića nemara večjo vrednost kot karkoli drugega: odraščajoči fant ima vse košarkarsko znanje, a potrebuje še veliko življenjskih nasvetov in modrosti tako izkušenega moža, da bi se mu lahko igralsko kdaj približal.
Če sem že razkril svojega kandidata za evropskega košarkarja št. 1 v zgodovini, ki ima kritje tudi v vseh mogočih statistikah, bi lahko tudi št. 2 oziroma nesojeno št. 1. Tudi ta ni »Jugoslovan«. Litovski rojak Arvidas Sabonis je bil, dokler so ga držala kolena, najboljši. Kaj pa št. 3, Pau Gasol? ... Da, evropska košarka ni doma le od Triglava do Vardarja.