Domov v New York

New York - Na stenah njegovega stanovanja na Manhattnu visijo velikanske fotografije glasbenih zvezdnikov in vrhunskih športnikov, ki so si nekoč, nekje na pleča prostovoljno naložili velikansko breme in ga uspešno nosili naokoli. Breme je bil njihov navdih, njihovo zatočišče, njihova odrešitev. Na stenah stanovanja Amareja Stoudemira na Mahattnu visijo velikanske fotografije The Beatles, Rolling Stones, Michaela Jacksona, Michaela Jordana ter Tommija Smitha in Johna Carlosa, ki sta na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 na zmagovalnem odru v zrak visoko dvignila stisnjeni pesti. Stisnjeni pesti, odeti v črni rokavici.

Poleg fotografij velikanov pop in rock glasbe in športa nad Stoudemirovo posteljo visi še ena velikanska fotografija, najpomembnejša velikanska fotografija v njegovem življenju. Na njej je črnski moški, oblečen v nedeljsko obleko. Na njej je Hazell Stoudemire, ki je nekoč pel ne cerkvenem koru in igral saksofon in ni nikoli preklinjal v navzočnosti otrok. Amareju je bilo dvanajst let, ko je očeta pobral srčni infarkt. Ko ga je v izdihljajih držal za roko, je za sina imel zadnje sporočilo.

»The skies are the limit for you.«

Omejuje naj te le nebo.

V resnici.

Zate ni nobenih omejitev.

Stoudemire je prepričan, da bi v mladosti gotovo hodil le na eno srednjo šolo, če bi ga skozi najstniška leta spremljal oče. Ker ga ni, jih je zamenjal šest, med njimi je bila ena tudi nadvse nenavadna, s prostori v kleti poslovne stavbe, njeni edini učenci pa košarkarji. Menjave šol so bile lažji, najpreprostejši del njegovega odraščanja. Mama je ali ravno odhajala v zapor ali se je iz njega vrnila. Mamo so ulice posrkale, ulična preprodaja droge, manjši vlomi, pripadnica ganga, pač. Tudi njegov starejši brat Hazell II je bil v zaporu. Tudi duhovnik Bill Williams, ki naj bi bil Amarejev skrbnik, je končal v zaporu. Šele v srednji šoli Cypress Creek High v Orlandu, kjer so se komaj šest let šli organiziran košarkarski program, je našel razmeroma urejeno okolje. In trenerja, ki ni o njem prej še nikoli nič slišal.

Celoten članek si preberite na www.polet.si