Dončić bo Lasovo orožje za Obradovića

Real četrtič v zadnjih petih letih na zaključni turnir evrolige, mladi Ljubljančan prvič.

Objavljeno
03. maj 2017 10.39
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Najuspešnejši v zgodovini evropske klubske košarke, prvi po 30 kolih tekoče sezone evrolige, prek četrtfinala z dvema zmagama nad Darušafako v vročem Istanbulu. Težko bi rekli, da gre za naključje, zdaj Real in njegovo mlado zvezdo Luko Dončića čaka novo poglavje v klubski tradiciji. Še tretje leto zapored ga bo v izločilnih bojih pričakal Fenerbahče, ki ga vodi najbolj sloviti trener tekmovanja Željko Obradović.

Devetkratni prvaki stare celine (in osemkratni poraženi finalisti) iz Madrida dolgo niso blesteli tako, ko so si želeli. Kar poldrugo desetletje so morali potrpeti, da so leta 1995 osmič skočili na kraljevski prestol – že v prvi sezoni, ko je na njihovo klop sedel čudodelec iz Čačka Obradović. Sledilo pa je še bolj črno obdobje: 15 let brez uvrstitve na finalni turnir in 20 brez prestižne evropske lovorike. Toda zdaj so Madridčani spet ugledni člani košarkarske aristokracije. Po dveh zaporednih prebojih v finale evrolige so se predlani le povzpeli na Olimp, letos pa so se četrtič v zadnjih petih sezonah prebili v najboljšo četverico. Bolj impresiven je le niz CSKA, ki se je na F4 uvrstil šestič zapored in 12-krat v zadnjih 13 letih. Spodletelo mu je le v sezoni 2010/11, ko sta Moskovčane vodila Duško Vujošević in njegov pomočnik Sašo Filipovski, dolgoletne ikone kluba Matjaž Smodiš, J. R. Holden, Trajan Langdon in Ramunas Šiškauskas pa se po pičlih treh zmagah v desetih tekmah začele pripravljati na slovo.

Ista sezona pred šestimi leti je bila prelomna tudi za Real. Marca 2011 je moral zaradi slabih predstav odstopiti trener Ettore Messina, začasni »gasilec« Emanuele Molin pa je moštvo nekako pripeljal na sklepni turnir v Barceloni, kjer se je katalonsko občinstvo naslajalo nad nemočjo velikega tekmeca: v polfinalu je izgubil z Maccabijem z 19 točkami razlike, v tekmi za 3. mesto s Sieno z -18. Toda vrnitev na veliki oder je prebudila madridsko košarkarsko okolje in pritegnila zanimanje predsednika kluba Florentina Pereza, ki je leto poprej pripeljal na nogometni štadion Santiago Bernabeu Joseja Mourinha. Njegova košarkarska različica Pablo Laso je bil precej skromnejši, sprva so ga celo pričakali s posmehom. Čudežev čez noč res ni zmogel, toda iz zasedbe, v kateri sta bila od današnjih košarkarjev le Felipe Reyes in Sergio Llull, je začel gnesti vse bolj okusno testo. In sredi svoje šeste sezone na madridski klopi ima kaj pokazati: Real je pod njegovim vodstvom nastopil v 17 finalih španske in mednarodne ravni od 23 možnih in osvojil 13 lovorik, ki ga postavljajo tik za Realovi trenerski legendi Pedra Ferrandiza in Lola Sainza.

Miličevi znanci na preži

Na poti do evroligaškega zmagoslavja v Madridu 2015 je Laso v polfinalu prekosil svojega nekdanjega učitelja Obradovića. V lanskem četrtfinalu se mu je premeteni Srb oddolžil z obrestmi s 3:0 v zmagah, 19. t. m. pa se bosta še enkrat udarila. Vnovič v polfinalu, le da bo Fenerbahče tokrat igral na domačih tleh. »Sedem mesecev se že bojujemo na raznih frontah in doslej nam gre kar dobro od rok. Tako kot vsi drugi smo se morali prilagoditi na novi format rednega dela evrolige, a čeprav smo po 30 kolih osvojili prvo mesto, smo imeli tudi v četrtfinalu zelo težko delo. Toda po porazu na drugi tekmi v Madridu smo pokazali, iz kakšnega testa smo, in lahko mirno pričakujemo vrnitev v Istanbul na veliki spopad dveh velikih moštev. Prepričan sem, da bodo ljubitelji košarke uživali, mene pa vendarle zanima zgolj zmaga,« je po odločilni zmagi razmišljal Pablo Laso in se tako kot običajno izogibal, da bi pohvalil kakšnega izstopajočega posameznika. Če bi opustil svojo navado, pa bi bil zagotovo med prvimi Luka Dončić.

V nedeljo sta minili dve leti, odkar je neverjetno nadarjeni Ljubljančan prvič zaigral v članskem moštvu Realu. Resda le v španski ligi, ob zmagoslavju v evroligi še ni sodeloval. Od tedaj nenehno navdušuje z izjemnimi potezami in zrelostjo za košarkarja njegove starosti, pa vendar ob domačem porazu proti Darušafaki pred dvema tednoma ni mogel prikriti, da je vendarle star šele 18 let. Ko je moral zaradi slabše igre na klop, so ga oblile solze, tako da ga je moral Laso očetovsko potrepljati in mu izreči nekaj besed tolažbe. Očitno so padle na zelo plodna tla, kajti Dončićev odziv je bil šampionski. V Istanbulu je zablestel in si po obeh tekmah prislužil naziv najboljšega košarkarja kola, kar mu je pred tem dvakrat uspelo tudi v rednem delu evroligaške sezone. Turčijo je zapustil z nasmehom do ušes in zagotovil: »Nekaj takšnega smo si želeli od začetka sezone, a dosegli še nismo ničesar. Prišli bomo tudi na finalni turnir, ki je naslednji na našem seznamu želja.«

Mladi velezvezdnik je šele tretji slovenski košarkar v Realovem dresu, pred njim sta ga oblekla Marko Milič v letih 2000/01 in 2007 ter Mirza Begić (2010-13). Miličevi soigralci med njegovo prvo madridsko epizodo pod vodstvom Sergia Scariola so bili Alberto Herreros in Alberto Angulo, ki sta po koncu igralskih karier prevzela visoka položaja v klubskem ustroju in bdita tudi nad Dončićem, ter Aleksandar Đorđević, zdajšnji srbski selektor, ki bi Ljubljančana zelo rad videl v svoji reprezentanci; tako kot Scariolo v španski. Slovenci medtem stiskajo pesti za slovenskega stratega Igorja Kokoškova. Nastop na EP v barvah domovine bi bil za čudežnega dečka s številko 7 imenitna vmesna postaja med finalnim turnirjem evrolige in naborom lige NBA 2018.