Dragiča zavira tempomat

Veliko smo v minulih dneh poslušali in zapisali o težavah favoritov EP proti »majhnim« in tudi senzacijah. Toda po petih kolih je pravo presenečenje le Finska, ki se je prebila do Litve kot zadnja v svoji kvalifikacijski skupini, po milosti FIBA dobila priložnost v dodatnih kvalifikacijah tik pred EP in v Alytusu presenetila falango nekdanjih jugoslovanskih republik z izjemo Makedonije. Slednja je bila na prejšnjem celinskem prvenstvu deveta, zato njen preboj med najboljših 12 reprezentanc ne pomeni revolucije, iz skupine D pa je tako ali drugače moral uvrstiti v drugi krog nekdo brez »porekla« in uspelo je Gruziji. Poleg njih je ostalo v igri devet od desetih evropskih udeležencev SP 2010. Izpadla je le Hrvaška, ki preživlja hudo krizo košarkarske identitete.

Vodilni možje FIBA se po uvodnem tednu EP resda trkajo po prsih zaradi »genijalne« razširitve tekmovanja s 16 reprezentanc na 24. Od 60 odigranih tekem se jih je pač le sedem končalo z razliko, višjo od 20 točk, dvakrat več pa je bilo primerov, da je moštvi ločilo pet točk in manj. Kar pa še ni dokaz resnične izenačenosti in dviga kakovosti. Prej bi lahko dejali, da je bil uvodni del EP pisan po meri »majhnih« in da so »resna« moštva odigrala socialno obarvane vloge. Zaradi dolžine prvenstva in ritma petih tekem v prvih šestih dneh so se doslej pazila, pri čemer so se lahko njihovi tekmeci prikazali v lepi luči, in hranila moči za naslednjih šest nastopov, ki bodo veliko pomembnejši. Med njimi bodo vedno imeli tudi vsaj dan počitka in EP se bo iz resničnostnega šova za golo preživetje prelevilo v pravo športno tekmovanje, v katerem bodo imele košarkarske veščine vse večji pomen.

Tudi od slovenske reprezentance lahko pričakujemo, da bo v Vilniusu zaigrala v višji prestavi. To je nakazala že med dvobojem z Rusijo, čeprav še vedno išče prave nastavitve za igralni tempomat. Optimalne rešitve zaenkrat še ni na spregled, saj bi del moštva igral za vsako ceno hitro, del pa bi preudarno pritiskal na zavorno stopalko in v napadu davil tekmece, dokler ne bi postali modri v obraz. Ironično je, da sta med največjimi slovenskimi dolžniki najbolj skrajna zastopnika obeh slogov, dirkanja in »potrpežljive« košarke: Goran Dragič in Matjaž Smodiš. Predvsem prvi ob postavljenih napadih deluje, kot da ne bi vedel, kaj sploh želi selektor od njega. Pod obročem je gneča prevelika ali pa je v napoto visokim soigralcem, črta za tri točke je predaleč (1:17 ali 5,9 %), ob iskanju rešitev s pasivnim vodenjem pa čas vse prehitro mine. Na srečo lahko sem ter tja odhiti v nasprotni napad z bratom Zoranom.

Kakšno usmeritev lahko pričakujemo od Slovenije, pa je verjetno jasno: trenutno je s povprečjem 64,8 prejete točke druga najboljša defenzivna ekipa na EP za Rusijo (64,2), na lestvici najučinkovitejših pa je 19. z 71,2 točke. Pripravimo torej glasilke: drži obrambo!