Tiskane izdaje
Ljubljana – Sedmi junij ni uradni hrvaški praznik, vendar ima že dve desetletji velik pomen. Tako kot se v ZDA spominjajo, kje so bili 11. septembra 2001, ko jim je teroristični napad v New Yorku spremenil življenja, se naši sosedi in številni ljubitelji košarke po svetu sprašujejo: kaj smo počeli na dan, ko je umrl Dražen Petrović?
Današnja okrogla obletnica smrti asa, ki se je v manj kot 29 letih življenja vpisal med nesmrtne legende, ima za Hrvate močno čustveno noto. Nogometni reprezentanti so pred dvobojem s Škotsko obiskali Petrovićev grob ter v en glas zagotavljali, da jim jubilej nudi izdatno mero navdiha in da bodo zmago posvetili Draženu. V dolgi vrsti spominskih prireditev pa bo izstopal spominski koncert v dvorani Vatroslava Lisinskega, med katerim bodo simbolično prevladovala dela Wolfganga Amadeusa Mozarta. Enega najboljših evropskih zvezdnikov pod obroči vseh časov se je namreč zaradi virtuoznih predstav hitro oprijel vzdevek košarkarski Mozart. Oba sta bila čudežna dečka, ki sta s svojo genijalnostjo dobila status kultnih osebnosti že med prekratkim bivanjem na Zemlji, nato pa postala legendi.
Tragična prometna nesreča Dražena Petrovića, ki je odigral svojo zadnjo simfonijo dan pred smrtjo v kvalifikacijah za EP 1993 – v tekmi v Wroclawu, ki ni odločala o ničemer, je dosegel 30 točk ob porazu proti Sloveniji z 90:94 –, za marsikoga pomeni tudi začetek konca hrvaške košarke. V rosni mladosti je na vrh jugoslovanske elite popeljal Šibenko, ki so jo leta 2010 celo ugasnili in se je nato v novi podobi vrnila v domačo drugo ligo kot GKK Šibenik. S Cibono je bil evropski prvak v letih 1985 in '86 ter v štirih sezonah dosegal v povprečju 37,7 točke v jugoslovanski ligi in 33,8 na evropski sceni. Letos so Zagrebčani zasedli 11. mesto v ligi ABA. In nenazadnje je Hrvaška leto pred Petrovićevo smrtjo osvojila srebro na OI v Barceloni, ki je imelo močan zlat odsev, saj je bila pred njo le najmočnejša reprezentanca vseh časov – ZDA z Michaelom Jordanom, Magicom Johnsonom in Larryjem Birdom. Draženovi nasledniki so na EP 2011 pristali na 13. do 16. mestu, po letu 1994 pa so le enkrat igrali na SP.
Zatona naših sosedov, ki se bodo na letošnjem celinskem prvenstvu srečali s Slovenijo, Španijo, Češko, Gruzijo in Poljsko ter se brez kančka nekdanje samozavesti sprašujejo, ali se jim bo uspelo prebiti v drugi krog, seveda ne moremo neposredno poistovetiti le s Petrovićevo smrtjo. Upokojili so se namreč Toni Kukoč, Dino Rađa in drugi nekdanji velemojstri. Toda vsi tudi v zrelih letih priznavajo, da je bil Dražen gonilna sila obdobja, v katerem je igral. Tako je sovražil poraze in bil v nasprotju z javnim prepričanjem, da je vse dosegel s talentom, neskončno predan delu, da si njegovi soigralci niso mogli privoščiti oddiha ali slabe igre. Prav tako pa so njegovi tekmeci vedeli, kaj jih čaka, če ne bodo popolnoma pripravljeni in zbrani. Petrović pač ni poznal usmiljenja in je neredko poskusil celo ponižati košarkarje nasprotnega moštva. Še posebej madridskega Reala in Žalgirisa, ki so bili njegove priljubljene stranke v letih, ko je igral za Cibono.
»Spomini na dogodke pred 20 leti so žalostni, na Draženovo kariero pa izjemno prijetni. Če je bil na igrišču neumoren in ošaben, je bil zunaj dvorane izjemno skromen in prijazen. Pogosto se zalotim pri misli, kakšna bi bila hrvaška košarka danes, če bi bil Dražen še živ,« se sprašuje Zoran Čutura, nekdanji Petrovićev soigralec in zdaj naš novinarski kolega, ki dobro ve, da Petrović ni po naključju utiral pot Evropejcem v ligi NBA. Pri Portlandu se je sicer neuspešno boril s predsodki Američanov, zato pa je zablestel pri New Jerseyju ter v sezoni 1992/93 dosegel povprečje 22,3 točke in metal ameriške trojke s 44,9-odstotno natančnostjo.
Zanj še vedno pravijo, da je bil pravi »komandos«, ki je pri 12 letih vadil sedem ur na dan, tri leta pozneje debitiral v članskem moštvu Šibenke in pri 17 prvič zaigral za reprezentanco Jugoslavije. V tem času je razvijal posebne metode izboljševanja tehnike, ki so vključevale tudi preigravanje in podaje ob steno v popolni temi. Vztrajal je namreč, da moraš znati prisluhiti žogi. Tudi v profesionalnih letih je po treningih sam ostajal v dvorani, dokler ni zadel dodatnih 560 metov. Vztrajal je, da mora vadba prinesti trpljenje, zato da bi bile tekme v užitek. Res so bile, njemu in vsem, ki so se na tribunah in pred TV-zasloni vživeli v spektakle Dražena Petrovića.
Nekaj mojstrskih potez velikega Dražena
