Tiskane izdaje
Le še danes se lahko prijavijo kandidati za organizacijo evropskega prvenstva v košarki leta 2017. Koliko jih želi prirediti tekme ene od štirih skupin uvodnega kroga, kdo finalni del in koliko (če sploh kdo) celotno tekmovanje, še ni znano, jasno pa je, da med njimi ne bo Slovenije. Tik po letošnjem eurobasketu je sicer predsednik KZS Matej Erjavec naznanil, da se Slovenija ne bo potegovala za gostiteljico dodatnih kvalifikacij za OI 2016, a da bi zelo rad videl v Stožicah eno od skupin naslednjega EP. Toda očitno je obveljalo, da bi bilo finančno breme preveliko.
Izhodiščna kotizacija znaša dva milijona evrov (nepovratnih 20.000 bi morali nakazati ob prijavi), vendar bi se v primeru večjega števila kandidatov višala po načelu licitacije. Prišteti je treba stroške izvedbe, svoje pa dodaja vse manjši manevrski prostor za trženje. FIBA se resda predstavlja kot altruistična organizacija in moralizira o »komercialnih« ligah, toda iz njenega delovanja bi lahko sklepali, da je osnovno vodilo (in merilo) denar. To smo občutili na lastni koži, saj je morala Slovenija za EP odšteti najvišjo pristojbino vseh časov – 6,5 milijona evrov. Zato je vprašanje, ali bi se vlada še enkrat odločila za radodarno podporo, brez katere ne bi šlo. Zelo verjetno bi se oklenila pomisleka, da sta od najdražje športne prireditve na naših tleh minili le dve leti, in da časi niso primerni za reprizo. Primer neuspešne naturalizacije Bryanta Dunstona je hkrati potrdil, da novo vodstvo KZS nima napeljanih diplomatskih kanalov v politiki.
Slovenija je torej ostala še brez zadnje možnosti, da bi se kot gostiteljica olimpijskih kvalifikacij ali EP ognila kvalifikacijam za naslednji eurobasket. Na njih je zadnjič nastopila pred Beogradom 2005 in si odtlej zagotavljala nastop med celinsko smetano z dosežki na prejšnjem prvenstvu. Letošnje 12. mesto je bilo premalo in avgusta prihodnje leto si bo morala priigrati vstopnico. Mala malica, bi kdo rekel, potem ko se je na prejšnjih petih EP vselej prebila vsaj v četrtfinale. Toda vsesplošni negativni trend v naši košarki kliče po zvrhani meri previdnosti.
V novi ciklus se bo KZS podala v spremenjeni in razširjeni zasedbi. Dobila je poslovnega direktorja Aleša Križnarja, vodja marketinga naj bi bil Damir Rađenović, Marko Milič bo bedel nad mladimi selekcijami in projekti za naraščajnike, po odhodu Matej Avanza v rokometne vode pa naj bi naloge direktorja članske reprezentance opravljal Matjaž Smodiš. Po decembrskem izteku pogodbe z Juretom Zdovcem bo kmalu prosto tudi mesto selektorja, zato bo do naslednje tekmovalne prelomnice treba postoriti marsikaj. Oblikovati strokovni štab, pomladiti moštvo in prepričati naše ase, da letošnji vzvratni korak ne sme biti razlog za še več odpovedi. Nenazadnje bo po letu 2017 naslednje EP na vrsti šele leta 2021, takrat pa bo Goran Dragić star že 35 let.
Kazalo bi se tudi otresti vzvišenih pogledov na kvalifikacije. Poleg stare znanke Latvije bo v njih igrala cela vrsta nevarnih reprezentanc: Hrvaška, Poljska, Gruzija, Belgija, Finska, Rusija, Makedonija, Ukrajina, BiH, Črna gora, Nizozemska ... Bržkone pa tudi Turčija, Nemčija ali Izrael, saj ni pričakovati, da bi lahko vse tri priredile turnirje olimpijskih kvalifikacij.
