Dve desetletji čakanja sta ogromno, kaj šele za Real

Slovenske vrste v ligi NBA so resda dobile tretjega člana Zorana Dragića, zato pa so se nevarno skrčile v košarkarski evroligi. Ne le, da drugo leto zapored ne bomo imeli moštva med elito stare celine, sredin začetek sezone bosta na ognjeni črti pričakala le Boštjan Nachbar (Barcelona) in Jaka Blažič (Crvena zvezda).

Še lani je v evroligi igralo šest Slovencev: poleg Blažiča, Nachbarja in Z. Dragića še Mirza Begić, Erazem Lorbek in Gašper Vidmar, ki se je razšel s Fenerbahčejem, a vendarle okreval po drugi hudi poškodbi istega kolena. V sobotnem prvem kolu turškega prvenstva je že oblekel dres novinca med prvoligaši Darušafake ter v 16 minutah igre zbral 7 točk in 6 skokov ob zmagi s 74:71 nad Bešiktašem, sredinim prvim tekmecem Uniona Olimpije v evropskem pokalu. Niso pa prav daleč časi, ko so se na finalni turnir najmočnejšega klubskega tekmovanja pod evropskimi obroči redno uvrščali po trije ali štirje slovenski reprezentanti in se veselili šampionskih lovorik. Pomnimo pa tudi štiri sezone (1990-2002 in 2003/04), v katerih smo imeli med smetano celo dva kluba hkrati. Ob Olimpiji najprej Pivovarno Laško, nato še Krko.

V dolgi vrsti starih evroligaških znancev letos nemudoma padejo v oči imena štirih popolnih novincev v evroligi: poljskega prvaka Turowa, Sassarija s Sardinije, litovskega podprvaka Neptunasa iz Klaipede z Deividasom Gailiusom in finalista zadnje sezone v ligi VTB Nižnega Novgoroda. Zanimiva popestritev je tudi vrnitev Limogesa, ki je leta 1993 osvojil lovoriko evropskega prvaka z Juretom Zdovcem v eni od glavnih vlog, a nato 16 sezon ni igral med najboljšimi na celini. V tem času je bil celo na robu propada, toda v pičlem desetletju se je povzpel iz tretje državne lige do naslova najboljšega v Franciji.

Stari klubi, nova moštva

Nasploh bi lahko rekli, da bodo tudi letos igrali v evroligi stari klubi z novimi zasedbami. Silovitim vrtincem sprememb se niso mogli ogniti niti najboljši in najbogatejši s presenetljivim zmagovalcem prejšnje sezone Maccabijem na čelu. Trener David Blatt je prevzel glavno krmilo pri Clevelandu, kjer bo z LeBronom Jamesom, Kyriejem Irvingom in Kevinom Lovom poskusil zavladati v ligi NBA, na klopi telavivske zasedbe pa ga je nasledil zanimiv dvojec. Moštvo bo vodil Blattov dolgoletni pomočnik Guy Goodes, prišepetoval pa mu bo stari lisjak Pini Gershon, ki je popeljal Maccabi do treh naslovov evropskega prvaka v letih 2001, 2004 in 2005.

Izrael sta zapustila tudi MVP milanskega sklepnega turnirja Tyrese Rice, ki bo prihodnjo sredo gostoval z moskovskim Himkijem v praznih Stožicah, in drugi najboljši strelec finala z Realom Ricky Hickman (po novem Fenerbahče). Joe Ingles je prestopil k LA Clippers, ikona moštva David Blu pa se je upokojil po velikem uspehu. Nadomestili so jih branilec Marquez Haynes (Siena), krilo Brian Randle (Maccabi Haifa) in center Aleks Marić (Lokomotiv Kuban), Goodes pa ni povsem zadovoljen. Kot pravi, so mu delo oteževale zdravstvene težave Devina Smitha in Sofoklisa Schortsanitisa, nič manj pa vroče razmere v državi, zaradi katerih so številni kakovostni košarkarji zavrnili njegovo vabilo. Začetni rezultati niso prav spodbudni. Maccabi je v dveh tekmah za medcelinski pokal klonil proti brazilskemu Flamengu, izgubil je tudi izraelski superpokal proti Hapoelu iz Jeruzalema ter klonil v ekshibicijskih nastopih z moštvoma iz lige NBA – v Clevelandu z 80:107 in Brooklynu s 94:111.

Končno Madridčani?

Največ pogledov je vendarle uprtih v košarkarje Reala. V prejšnji sezoni so izgubili drugi zaporedni finale evrolige – potem ko so »razkosali« Barcelono z 38 točkami razlike, so po podaljšku zaostali za Maccabijem – v novi pa bodo sami gostitelji zaključnega turnirja v Madridu. In ker na naslov prvaka stare celine čakajo vse od leta 1995, ko sta v njihovih vrstah blestela Arvydas Sabonis in Joe Arlauckas, je povsem jasno, pod kakšnim pritiskom se je znašel trener Pablo Laso.

»To ni nič novega, pri Realu se nikoli ne moreš ogniti zahtevam, da moraš osvojiti vse možne naslove. Seveda pa je F4 v Madridu še toliko večji izziv in odgovornost. Toda kaj to pomeni? Da lahko na ta račun izgubimo španski pokal in državno prvenstvo? Ob vseh pogovorih o Madridu 2015 se mi zdi, da smo pozabili, kako težko se je uvrstiti na finalni turnir. V prejšnji sezoni smo dobili okoli 90 odstotkov vseh tekem in se prebili v štiri finale, kar Realu ni uspelo dve desetletji. Toda izgubili smo proti Maccabiju v evroligi in Barceloni v DP, ker sta bila takrat boljša,« opozarja Laso, ki je ostal brez Nikole Mirotića (Chicago), Dontaya Draperja (Anadolu Efes) in Tremmella Dardna (Olympiakos), pa vendarle ima še močnejšo zasedbo. Okrepili so jo namreč nekdanji branilec Himkija in Lokomotiva Kubana KC Rivers, Argentinca Andres Nocioni in Facundo Campazzo, mehiški as Gustavo Ayon ter Litovec Jonas Mačiulis.

Laso seveda dobro ve, kako nepredvidljiva je trenerska pot. Giorgios Bartzokas, ki ga je z Olympiakosom gladko prekosil v lanskem finalu evrolige, je moral v petek odstopiti zaradi pokalnega poraza s Panathinaikosom in prepustiti moštvo svoji desni roki Milanu Tomiću. Kako že pravi stari rek: ko se odločiš za trenerski poklic, vedno imej pri roki pripravljen kovček? Lahko pa bi dodali: ko Željko Obradović v eni sezoni pogori, bodi presneto previden v naslednji. Zato bodimo pozorni tudi na Fenerbahče.