Enkrat rekel ne, v drugo napake ni ponovil

Libanon ni ravno na seznamu najbolj zaželenih turističnih destinacij in tudi tamkajšnja košarka se ne ponaša s slovesom, ki bi mamil svetovno športno elito, zato je nekdanji slovenski selektor Slobodan Subotić pred tremi leti vsekakor presenetil s selitvijo v obmorsko državo na Bližnjem vzhodu. Sprva se je resda upiral odhodu na nemirni vzhod, zdaj ga je Bejrut, kjer vodi tamkajšnjega prvoligaša Al Riyadi, že popolnoma prevzel.

Priznava, da je njegova hedonistična plat duše v deželi, ki je geografsko umeščena na enega najbolj nemirnih delov zemeljske oble, prišla na svoj račun. Pred leti je bil tudi sam poln predsodkov, sodil je na podlagi informacij, ki jih je dobival iz množičnih občil, Libanon je pač ujet med morje, Izrael in Sirijo, ki sta z leti vsak na svoj način vplivala na dogajanje v 4,5-milijonski državi. »Leta 2010 mi je moj zastopnik prvič posredoval ponudbo enega od libanonskih klubov, v kateri je bilo tudi vabilo v reprezentanco, a sem jo gladko zavrnil. Še istega leta pa sem srečal nekega grškega sodnika, ki je šel v Libanon sodit za en mesec, ostal pa šest. Rekel mi je, da sem naredil napako. Ko so me leta 2012 spet poklicali, sem bil pametnejši. Odšel sem na informativni obisk in se po prihodu takoj odločil ostati. Nikoli mi ni bilo žal. Po duši sem namreč vandravček. Že pri 17 letih sem prišel v Ljubljano, kjer imam dom. Zlahka se prilagodim, sploh če mi ustreza okolje,« pripoveduje 59-letnik, ki je kot košarkar deset let igral za Union Olimpijo in sedem za Aris, njegov trenerski opus pa med drugim zajema vse vidnejše grške klube (Iraklis, AEK, Aris, Panionios, PAOK, Panathinaikos, Olympiakos).

Pri vodilnem libanonskem klubu Al Riyadiju vsako leto preživi šest do sedem mesecev, letos je pogodbo podaljšal še do leta 2018, a ob tem podatku spomni na nepisano pravilo, da v trenerskem poslu nobena stvar niti s sklenitvijo pisnega dogovora ni dokončna. »Ko sem prvič prišel v Libanon, so me peljali na večerjo in me jasno opozorili, da igralci tu niso vajeni, da kdo nanje vpije. Nasploh je za arabske države značilno, da tega ne prenesejo. Odtlej se je mnogo spremenilo, zanje in zame. Mislim, da sem precej vplival na njihov pogled na košarko in da sem jim vcepil nekaj evropskega pristopa. Lani smo bili na turnirju v Grčiji, pa v Amsterdamu. Prejšnji teden smo osvojili pokal arabskih držav, v ponedeljek se odpravljamo na prvenstvo, potem sledi prvenstvo zahodne Azije, pa celotne Azije. Na sezono imamo kakšnih 70 dvobojev, veliko je tudi potovanj, mnoga v eksotične države, na Filipine, Tajsko, lani v Maroko,« pripoveduje Subotić, potem pa ob vprašanju, ali to že pomeni, da je zajadral v jesen trenerske kariere in da nima več ambicij najvišje ravni, odločno zanika.

»Ambicije so stalne, zato tudi redno spremljam evropsko košarko, od torka do petka vse večere preživim pred televizijo in spremljam evropski pokal in evroligo. Seveda se želim vrniti tudi še v evropsko košarko. Smo pa nedavno igrali proti moštvu, katerega član je Primož Brezec, in je potrdil, da v naši igri čuti evropsko košarko. V libanonski ligi je to sezono prvič pet ali šest tujih trenerjev, prej sva bila le dva, igralo se je domala brez obrambe,« zagotavlja Subotić, ki ga od prejšnje sezone spremlja tudi sin Leon, ki ga je vključil v svoj strokovni štab. »Po študiju v ZDA sem videl, da ogromno ve o košarki. Zato sem mu ponudil priložnost. V prejšnji sezoni mi je tako vodil statistiko, skrbel za analize tekmecev in pripravo nanje. Bil je tudi pomočnik v hrvaški reprezentanci do 16 let. No, zdaj sem ga porinil v vodo, pa naj plava. Mislim, da mu gre dobro, se pa najin odnos oče-sin konča takoj, ko stopiva skozi vrata kluba. On sicer vstaja pred šesto, ker želijo nekateri igralci trenirati tudi pred šolo,« pravi ponosni oče, potem ko je njegov potomec v Ljubljani končal tudi šolo za trenerje in pridobil potrebno licenco za opravljanje posla.

Ni svežih rib! Kako to?

»Prijetno je imeti ob sebi nekoga svojega. Resda ne živiva skupaj, a tudi ne daleč narazen. Veliko se družim z ljud­mi iz kluba, predvsem pa mi ustreza tukajšnje podnebje. Vendarle sem človek morja. Rojen sem bil ob njem, brez njega ne morem. Tukaj sem res združil službo z meni ljubim načinom življenja. Da je tu super, priznavajo vsi, ki me obiščejo. Vsak se rad vrne, saj so tudi tukajšnji prebivalci zelo prisrčni in odprti,« trdi v Hercegnovem rojeni trener, ki pa se je že kot najstnik preselil v Slovenijo in pridobil najprej slovenski potni list, pozneje, z razvojem trenerske kariere v Grčiji, pa še grškega. »Morda me je malo začudilo le to, da ribe niso ravno pogoste v prehrani, svežo morsko ribo je težko najti, imajo le neko vrsto, ki me bolj spominja na rečno ribo. Kolega iz Splita me stalno draži s fotografijami svojega ulova. Ampak vseeno imam tudi tukaj znanca, ki me kdaj vzame s seboj na ribolov,« zadovoljno pripoveduje Subotić, ki ima stanovanje v bližini marine in tudi v teh, v Sloveniji že kar hladnih novembrskih dneh skače naokoli v kratkih hlačah. Obisk marine, fitnes, kava v bližnjem Starbucksu, ki jo obožuje, so njegove stalnice v tamkajšnji arabski družbi.

Zdaj je že dobro seznanjen z dogajanjem v okoliških državah in zavrača pri nas precej ustaljeno mnenje, da se denimo begunci iz Sirije, libanonske sosede, izogibajo migracijam v arabske države. »V Libanonu, ki sicer velja za najbolj liberalno arabsko državo, tukaj denimo živi kar 40 odstotkov kristjanov, je beguncev že lep čas približno milijon in pol, zdaj so tudi tu precej zaprli meje in lahko pridejo le z vizumom. Večino tistih, ki so prišli v državo, sicer še kar zadržujejo na območju v bližini meje, na severu torej. Tam so zbirni centri s šotori. Enkrat so me peljali v severni del in smo šli ravno mimo enega od teh središč. Javno mnenje jim ni najbolj naklonjeno, češ da so pobrali precej zaposlitev, čeprav gre predvsem za fizično naporna dela, na gradbiščih denimo. Mnogi so tudi oskrbniki, neke vrste hišniki. Tudi v našem bloku je oskrbnik s sirsko družino, ki pa mora vsako leto potrjevati svoje dovoljenje za bivanje,« pravi Subotić, svojčas tudi selektor slovenske moške košarkarske reprezentance, ki jo je vodil na EP 2003 na Švedskem.