Eno Horvatovo trojko podarili Nosovu

»Že uvrstitev Smelta Olimpije v finale evropskega pokala je največji uspeh v zgodovini slovenske košarke. Osvojitev lovorike pa bi bila največji uspeh slovenskega ekipnega športa nasploh,« je naznanil naš časnik na dan odločilne tekme s španskim Taugresom 15. marca 1994.

Objavljeno
14. marec 2011 20.25
Eduardo Bozovič, šport
Eduardo Bozovič, šport
Ljubljana - Besede dolgoletnega Delovega novinarja, žal že pokojnega Staneta Trbovca, so tedaj držale kot pribito in tudi 17 let pozneje, potem ko so naši klubi in reprezentance dosegli celo vrsto podvigov, je spomin na ostrostrelski šov Romana Horvata in Dušana Hauptmana v Lozani živ in svež. Pokal je pač v športu vedno trdna valuta, osvojitev na zahtevni evropski sceni pa daje dosežku dodatno vrednost.

Potem ko ljubljanski košarkarji vse od sezone 1996/97 neprekinjeno igrajo v evroligi, je težko razlagati mlajšim radovednežem o pomenu evropskega pokala. Po moči drugo klubsko tekmovanje, ob rojstvu leta 1967 rezervirano za zmagovalce nacionalnih pokalnih preizkušenj, se sicer odvija še danes, toda že šest sezon brez slovenskih klubov in temu primerno neopazno v naših medijih. Vendar že seznam prvakov zadnjih let priča o njegovi kakovosti: lani je zmagala Valencia, predlani Lietuvos Rytas, leto poprej Joventut, še eno prej Real ...

Same ugledne zasedbe torej in nič drugače ni bilo, ko si je pot proti vrhu utirala Smelt Olimpija. V evropskem klubskem prvenstvu, predhodniku evrolige, je pač igralo le 16 moštev, kar je povečevalo konkurenco v »2. evropski ligi«. Nepozabnega 15. marca 1994 sta Smelt Olimpija in Taugres (pozneje Tau Vitoria, danes Caja Laboral) odločala, kdo bo nasledil na prestolu solunski Aris, ki je leto pred tem ugnal v finalu Efes Pilsen in se pridružil seznamu nesmrtnih zmagovalcev evropskega pokala desetletja poprej: Ciboni, Scavoliniju, Realu, Barceloni, Limogesu, bolonjskemu Knorru in PAOKu.

Prav Smeltu Olimpiji je v polfinalu pripadla naloga, da pospremi branilca naslova v zgodovino. Aris je sicer po podaljšku dobil prvo tekmo, nato pa dvakrat klonil v Tivoliju. Ob izenačenju na 1:1 ob zmagi s 84:78 je Hauptman metal za tri točke 9:16, ob odločilnem uspehu s 74:61 pa 7:14 in še enkrat opozoril košarkarje Taugresa, koga se morajo najbolj bati. Toda v moštvu Zmaga Sagadina in njegovega pomočnika Toma Mahoriča izkušeni, takrat 34-letni Litijan nikakor ni bil osamljen. Naloge v moštvu so bile skrbno razdeljene tako v obrambi, v kateri so izstopali Jaka Daneu, Žarko Đurišić in Vitalij Nosov, v napadu pa je Hauptmanu največkrat priskočil na pomoč Roman Horvat. In prav kranjskega krila z mehko desnico ne bodo Baski nikoli pozabili. Natresel jim je kar 36 točk, Hauptman svojih »predvidenih« 27 z zanj podpovprečnim izkoristkom trojk (6:18).

Baski v številčni premoči

V dvorani Malley v Lozani so bili Baski v vidni številčni premoči. Okoli 3000 se jih je zbralo na tribunah in še več bi jih prišlo, če jim FIBA ne bi omejila nakupa vstopnic. Slovencev je bilo kakšnih 500, vendar so imeli veliko več razlogov za zadovoljstvo, saj se je Horvat krepko uštel pri napovedi. Pred tekmo je namreč naznanil, da čaka Smelt Olimpijo težko delo, saj so obroči in parket zelo trdi, prav nič mehkejša pa naj ne bi bila obramba Taugresa s centrom Kennethom Bannistrom na čelu, ki si je med petletnim igranjem v ligi NBA pri New Yorku in LA Clippers prislužil zgovoren vzdevek »Žival«. Zato si je obetal nizek rezultat okoli 60 točk.

To mejo sta sama prekosila že Horvat in Hauptman, tako da Taugres ni imel možnosti za uspeh. Niti enkrat ni vodil, zadnjič je izenačil na 3:3 in še pred polčasom zaostajal za 15 točk. Bannister, ki je lomastil kot medved, in hrvaški as Velimir Perasović sta se trudila, a nista našla odgovora za 16 Olimpijinih trojk. Metež je zmedel tudi uradne statistike, ki so Horvatu »ukradli« eno trojko. V Fibinih analih tako še vedno piše, da je metal za tri točke »le« 9:14 namesto resničnih 10:15, saj so eno njegovo trojko pomotoma pripisali kar Nosovu, simpatičnemu Rusu, ki je imel velike težave že z izvajanjem prostih metov in vso sezono razumljivo ni niti enkrat poskusil za tri točke. Olimpijinih košarkarjev ni zmedlo niti, da si je Đurišić tik pred polčasom prislužil tretjo, četrto osebno napako in tehnično v nekaj sekundah. Veliko vrzel je namreč pogumno zapolnil tedaj 19-letni Marko Tušek, ki je tako kot Horvat še vedno aktiven. Igra za Jesi v italiijanski 2. ligi, medtem ko Horvat, ki bo letos dopolnil 40 let, nosi dres Šenčurja v ligi 1. B.

Horvat le za Petrovićem 
in Schmidtom

Ko sta generalni sekretar FIBA Borislav Stanković in takratni predsednik MOK Juan Antonio Samaranch predala zmagovalni pokal Olimpijinemu kapetanu Dušanu Hauptmanu, je za hip zmanjkalo besed celo vedno zgovornemu Petru Vilfanu. Prav na veliki večer je prvič samostojno prenašal tekmo za TV Slovenija in požel pohvale za čustveno obarvano poročanje. Lepše priložnosti za debi si ni mogel zaželeti. Horvat, ki je prebil na parketu vseh 40 minut (Hauptman je počival nekaj sekund) pa je skromno priznal zmoto: »Res sem pričakoval težjo tekmo. Toda igral sem kot v transu ...« S 36 točkami je skupaj z Rimasom Kurtinaitisom (Žalgiris 1985) še vedno tretji strelec v zgodovini finalnih tekem evropskega pokala. Na prvih dveh mestih sta legendarna Dražen Petrović in Oscar Schmidt z 62 oziroma 44 točkami iz nepozabnega finala Real – Snaidero Caserta (117:113) iz današnjega dne leta 1989.