Filipovski: Vsi bi z eno pilulo prišli do lige NBA in norih pogodb

Trener Uniona Olimpije Sašo Filipovski opozarja, da navijači njegovim mladim igralcem ne smejo naložiti prevelikega bremena.

Objavljeno
08. oktober 2012 12.29
28.4.2012 Ziri, Slovenija. Saso Filipovski, trener Union Olimpije, na kosarkarski tekmi Lige Telemach, med Union Olimpijo in Krko.FOTO: JURE ERZEN/Delo
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport
»Za nas je evroliga božji dar že letos,« vztraja Sašo Filipovski pred četrtkovim gostovanjem v Cantuju ob začetku zadnje sezone, v kateri ima Slovenija zajamčeno mesto v elitnem klubskem tekmovanju. Odslej se bo Union Olimpija potegovala zanj v ligi ABA, zaradi še vedno perečih dolgov pa njeni navijači predvsem upajo, da se bo oddaljila od roba prepada.

Lanski nastop v evroligi je bil boleča izkušnja, saj je Union Olimpija dobila le eno tekmo od desetih. Kaj si obetate, da bo tokrat drugače?

Predvsem je pomembno, da ljudem predstavimo realno stanje. Ni težko vzbujati skomine z visokimi ambicijami ali tako kot lani govoriti o asih, kot so Rašo Nesterović, Matjaž Smodiš ali Jaka Lakovič, da pritegneš zanimanje pri prodaji vstopnic, po prvih porazih pa še o Boštjanu Nachbarju, medtem ko nimaš denarja za plače članov moštva. Toda takšni triki so kratke sape, zato moramo letos biti iskreni. Imamo daleč najnižji proračun v naši skupini in realno tekmujemo z boljšimi od nas.

Kaj ponujate pred soočenji s Cantujem, Fenerbahčejem, Panathinaikosom, Realom in Himkijem?

Naši privrženci so večkrat izrazili željo, da bi radi gledali mlade slovenske fante in letos se jim ponuja priložnost. Vsi skupaj pa bomo morali biti potrpežljivi. Pričakovati velik uspeh v evroligi bi bila iluzija, zato fantom ne smemo nalagati prevelikega bremena, saj potrebujejo sproščenost, da lahko izkoristijo svoje adute, denimo igrivost. Samo tako se lahko postavimo po robu velikanom. Prevelike zahteve in prekomerna kritičnost lahko pripeljejo le do frustracije. Na tekmah bo treba zahtevati odgovornost, a hkrati bomo morali zamižati na eno oko in dovoliti fantom, da delajo napake. Kajti le z njimi lahko pridejo do izkušenj.

Ste si osebno zastavili kakšen cilj?

Ta ekipa ni sposobna prenesti zahteve, da se moramo uvrstiti med 16 najboljših. Zadati pa si moramo vsebinske zahteve pri vadbi in igri. Želim dati zgled družbi, da le trdo delo, potrpljenje in toleranca pripeljejo do dolgoročnega napredka in uspeha. Vsi bi radi na hitro, s čudežno pilulo prišli do razsvetljenja, lige NBA in norih pogodb. Ampak instantne zadeve v košarki ne obstajajo, tako kot ne moreš čez noč shujšati za 30 kilogramov, ozdraveti od hude bolezni ali obogateti.

Dolgoročnosti vendarle ni mogoče doseči z nenehnimi kadrovskimi rokadami. Lani ste izmenjali 21 košarkarjev, od katerih so ostali le Sasu Salin, Jaka Blažič, Dino Murić in Jan Močnik.

Košarkarja ne moreš prevarati, mu obljubiti 500.000 evrov, čeprav jih nimaš 50.000. Ne moreš reči, pridite, bomo premagali Panathinaikos, če nimaš potrebne kakovosti. Mislim, da vem, kaj prinaša uspeh in razvoj košarkarjev, ukvarjati se moramo le s stvarmi, ki jih lahko sami nadzorujemo in pozabiti na vse drugo. V evroligi bomo maksimalno izkoristili vsako tekmo, da se bodo fantje pogumno in kot kolektiv postavili po robu igralcem, ki bi jih še včeraj prosili za avtograme.

Imate zagotovilo, da se ne bo ponovil lanski razpad moštva?

Nisem ga dobil, za razliko od lani, ko so mi zagotavljali, da so košarkarji redno plačani. Pa niso bili. Klub je bil dolžan Damirju Markoti in Goranu Jagodniku za sezono 2010/11, hkrati pa številnim drugim, ki so lani poleti zapustili Ljubljano. Prav tako so me prepričevali, da bo proračun vzdržal do konca sezone, a je počilo že novembra, čeprav smo nadvse varčno izbrali igralce in za nameček nismo pripeljali visokega branilca, ki bi dosegal 10 do 15 točk na tekmo in bi bil najdražji član moštva.

Na pragu so nove tožbe igralcev, kako je z zdajšnjimi člani moštva?

Mi iz prejšnje sezone še nismo dobili celotne plače za marec, čeprav se klubsko vodstvo zelo trudi. Proračun smo prepolovili v želji, da bi bile plače redne. Potovali bomo v glavnem z avtobusi, da bi bila stanovanja redno plačana, ne tako kot lani, ko so igralce metali na cesto. Ali da bi tujci imeli urejene dokumente, da jim ne bo treba znova po večkrat na leto zapustiti države in da jih ne bodo iz Stožic vozili v policijskih maricah.

Na prvi pogled ima novo moštvo večji napadalni razpon kot lansko. Ste načrtno tako izbirali košarkarje na podlagi minulih izkušenj?

Kadrovanje je zame zelo pomembno, ne le pri košarki. Najpomembnejše merilo je vedno značaj, da so košarkarji pozitivni, da lahko zdržijo pritiske, trdo vadijo in sodelujejo. Drugi dejavnik je zdravstveni status. Če imaš skromen proračun, si ne moreš privoščiti hipohondra ali dobrega košarkarja, ki je med sezono poškodovan več mesecev. Sledijo izkušnje in talent, ne le tehnični, ampak tudi taktični in psihološki, da je košarkar predrzen na igrišču. Sodobna košarka je igra sprememb ritma. Mi trenutno dobro tečemo, ne znamo pa vedno igrati pametno. Samo z jurišem ne moreš nizati zmag.

Izbrali ste štiri organizatorje igre. Za Teemuja Rannikka pravite, da je oče in mama moštva, drugi trije pa naj se borijo za minute. Zakaj je dirigentov toliko, v drugih vlogah pa primanjkuje mož?

To razmerje je posledica okoliščin. Rannikko, ki je prišel pod svojo običajno ceno, je moral na operacijo in nismo vedeli, kako se bo njegovo koleno odzvalo. Hkrati pa nismo imeli denarja za odškodnine za Klemna Prepeliča, Alena Omića, Luko Rupnika in Marka Pajića, ki smo jih želeli pripeljati in s katerimi bi zadostili zahtevam KZS po sedmih slovenskih igralcih v moštvu. Močnik je bil prost, z nami je treniral od vsega začetka in ko se je zataknilo pri Rupnikovi odškodnini, nisem mogel dovoliti, da nam uide; toliko bolj, ker je sprejel vlogo tretjega organizatorja igre. Toda ko smo z njim podpisali pogodbo, se je našel denar tudi za Rupnika in zdaj imamo oba, saj sta finančno ugodna. Če bi izgubili Rannikka in Rupnika, bi ostali pri Dominicu Watersu in Močniku, tako pa imamo štiri dirigente.

Waters deluje prestrašeno in krepi prepričanje, da Union Olimpija vse od Arriela McDonalda ne zna kupovati ameriških branilcev.

Dobri tujci so zelo dragi, še posebej organizatorji igre. Meril sem na Jacoba Pullena, ki je igral za Biello in reprezentanco Gruzije, ter še nekatere, a so bili nedosegljivi. Vlado Ilievski, ki bi bil zame idealen, saj ima slovenski potni list, poleti je vadil z nami, ampak košarkarju takšnega kova ne moreš ponuditi toliko kot Močniku, Rupniku ali Watersu. Dominic trenutno res ne dosega točk, ampak izpolnjuje druge zahteve. Ve, kdaj mora dobiti žogo Prepelič, kdaj Blažič, Dylan Page ali Aron Baynes, in v kakšnem ritmu naj bi igrali. Nima še samozavesti in izkušenj, toda tudi za Jirija Welscha je ob prihodu v Ljubljano veljalo, da je mevža. Z delom se je razvil v dobrega strelca v evroligi in odšel v ligo NBA.

Na prvih tekmah sezone so mladi igrali zelo vidne vloge. Ali v dvobojih evrolige pričakujete drugačno strelsko razmerje v korist izkušenih?

Prevzemanja odgovornosti in premagovanja strahu pred napako se je treba naučiti. Tudi Michael Jordan je odločil toliko tekem le zato, ker je pred tem zgrešil veliko metov za zmago. Toda če Prepelič odloči tekmo s projektilom z osmih metrov, to še ne pomeni, da mora na naslednji tekmi znova metati s takšne razdalje. Prednost Uniona Olimpije je, da ima nekaj fantov, ki se ne bojijo. Včasih so celo preveč pogumni. Zaradi Blažiča sem jih v prejšnji sezoni veliko slišal, češ da preveč igra glede na številne napake, ampak nekdo mu mora na športni poti to omogočiti. Klub mora biti v takšnem položaju, da lahko igralci prebolijo otroške bolezni. Omić mora denimo pridobiti mišično maso in moč, urediti si mora prehrano in način vadbe, hkrati pa mora biti potrpežljiv. Trenutno je na treningih nenehno na tleh po kontaktih z Baynesom, obupan, ker se mu ne more postaviti po robu tako, kot si želi.

Kako odgovarjate na očitek, da bi lahko vzeli katerega od prostih nekdanjih kapetanov Olimpije?

Spoštujem vse starejše košarkarje, ampak želel sem si fante, ki niso obremenjeni s preteklostjo kluba, se z njim niso zapletali v spore ali celo tožbe zaradi dolgov. Iskal sem ambiciozne igralce, ki lahko podpišejo večletne pogodbe, so pripravljeni trdo delati in ne vedo, koliko dolgov si je Olimpija nabrala. Nekaj malega seveda vedo in pričakujejo, da bo plača nekoliko zamujala, si bodo pa zato dvignili ceno. Motiv starejšega igralca pa ni napredek. Želi igrati in zaslužiti, kolikor še lahko, in imeti mirno družinsko življenje čim bližje doma. Ne zmore trde vadbe dvakrat na dan, dolgih potovanj z avtobusi in vstajanja ob treh ponoči, da bi ujeli poceni let za tekmo evrolige. Nekateri od naših nekdanjih asov so imeli v zadnjih letih po eno tekmo in dva prosta dneva na teden.

Lani je Janez Rajgelj zagotavljal, da bi tedaj prosti Nachbar igral brezplačno v Stožicah, poleti so se nekateri sami ponujali v medijih z zagotovili, da bi nesebično pomagali mladcem za zelo zmerno ceno. Je to le mit?

Pojem ugodne cene je relativen. Kdor je v tujini zaslužil milijon ali 500.000 evrov na leto, meni, da je 200.000 € drobiž. Za nekatere je igranje zastonj pomenilo 50.000 evrov na mesec, pri čemer jih je zanimalo le obdobje evrolige. Drugi pravijo, da bi se zadovoljili z vlogo devetega igralca v moštvu in le pomagali mladim, toda po plači bi bili prvi. Ko so bili na vrhuncu moči, je klub moral razumeti, da so odšli v tujino za več denarja. V zrelih letih pa bi spet morala Olimpija kazati razumevanje in odstopiti od svoje strategije. Problem Slovenije je, da ogromno ljudi veliko ve, malo pa jih sprejema odločitve. Kot trener ne morem bežati pred odgovornostjo, odločil sem za mlado ekipo in potencial, zato želim mir, da bi lahko napredovali. Dovolj težko mi je bilo lani, ko smo se v kaotičnih razmerah poskusili osredotočiti na igro, pa je bila ekipa razcepljena: eni so bili za direktorja, drugi za trenerja, tretji pa so nevtralno čakali na razplet ...