Tiskane izdaje
Barcelona – »Najbolj črna noč španske košarke«, »Francoska giljotina vzela sanje« ... Takšni naslovi so včeraj polnili časnike na Iberskem polotoku, v notranjosti dežele resda precej bolj čustveno kot v Kataloniji, kjer so z mislimi vse bolj pri referendumu za odcepitev od kraljevine.
Izpad gostitelja svetovnega prvenstva v četrtfinalu ni nikoli preprosta reč, za Špance pa je pomenil pravo katastrofo. Niti najbolj črnogledi niso slutili, da se lahko primeri kaj takšnega, dežela se je pripravljala na nedeljski finale proti ZDA. Reprezentanca, ki je le v tem tisočletju osvojila devet kolajn (zlato na SP 2006, EP 2009 in 2011, srebro na OI 2008 in 2012 ter EP 2003 in 2007, bron na EP 2001 in 2013), je na domačem parketu izgubila z 52:65 proti moštvu, ki ga je v uvodnem delu mundiala prekosila z 88:64. Francija je bila resda boljša v polfinalu lanskega eurobasketa v Sloveniji, toda tedaj šele po podaljšku in po zaslugi 32 točk tokrat odsotnega Tonyja Parkerja. Španija pa je bila zdaj močnejša za Pauja Gasola, Juana Carlosa Navarra, Sergea Ibako in Felipeja Reyesa. Tega so se dobro zavedali košarkarji obeh zasedb, španski očitno celo predobro in bržkone pričakovali, da jim bodo tekmeci kar sami priznali, da so boljši.
Navarro tako, Gasol drugače
Gledalci v madridski dvorani so bili šoku. Večina je zaradi nemoči njihovih ljubljencev najprej obnemela, najbolj obupani pa so se že pred koncem podali proti izhodom, ko so začeli odmevati ogorčeni vzkliki proti selektorju Juanu Antoniu Orengi: »Odidi že, nesposobnež!« Po tekmi je domači kapetan Navarro prilil olja na ogenj z izjavo, da so se Francozi taktično in psihično bolje pripravili na tekmo: »Prevladovali so v vseh prvinah in preprosto igrali bolje. Mi smo očitno mislili, da imamo rezervirano mesto v finalu.«
Njegov dobri prijatelj Pau Gasol je bil drugačnega mnenja. »Poraz je res boleč, saj smo v nepravem trenutku prikazali daleč najslabšo predstavo na SP. Toda ne bi rekel, da je šlo za slabo kolektivno taktiko. O tem pričata naš odstotek metov in velika razlika pri skokih v korist Francozov. Šlo je za pomanjkanje zbranosti. Res smo se preslabo pripravili, toda napaka je bila v glavah slehernega od nas,« je dejal španski as, ki je bil s 17 točkami prvi strelec tekme. Toda več kot šest točk je zmogel le še Navarro (10), Španci pa so metali za tri točke pičlih 2:22 in izgubili skok kar z 28:50. Zvezdnika lige NBA Marc Gasol in Ibaka sta oba metala iz igre pičlih 1:7, 22-letni center Rudy Gobert, ki pri Utahu igra s povprečjem 2,3 točke in 3,4 skoka, pa je sam ujel 13 odbitih žog ali le eno manj kot slovita brata Gasol in Ibaka – skupaj. Francozi so se spretno oprijeli tudi znanega obrambnega trika: Rickyja Rubia, ki je vse prej kot natančen strelec, so na zunanjih položajih v glavnem puščali kar samega, zadolženi zanj pa je medtem pomagal visokim soigralcem. Španski branilec je vendarle prebil na parketu 27 minut in prav tako metal le 1:7, saj je bil na SP neprepoznavni Sergio Rodriguez še slabši.
Selektor ne bo odstopil
Orenga, ki je pred lanskim EP nasledil Sergia Scariola, je pred novinarji zavrnil možnost, da bi sam ponudil odstop: »Sem uslužbenec španske košarkarske zveze. Lani nismo imeli težav, ta hip pa niti ni najpomembnejše, kaj kričijo ljudje v dvorani. Šteje le, da smo izgubili, najbolj jezen in razočaran pa sem jaz. Delati moramo naprej in se boriti.« Kljub odločnim besedam bo težko ohranil službo. Pičlih 52 točk, kolikor je zmoglo njegovo moštvo ob usodnem porazu, ni le 26 manj od povprečja ob uvodnih šestih gladkih zmagah. Je najnižji strelski iztržek španske reprezentance po OI 1968, na katerih je izgubila z ZDA s 46:81. V bran pa mu deloma govori dejstvo, da je Španija pogorela tudi na prejšnjih velikih tekmovanjih na domačih tleh. Na EP 2007 je v zadnjih dveh sekundah izgubila finale z Rusijo, na EP 1997 je izpadla v četrtfinalu (prav tako proti Rusiji), na OI 1992 jo je preboja med najboljšo osmerico stal polom proti Angoli (63:83), na SP 1986 je bila peta ...
Vloga gostitelja košarkarskih prvenstev je nasploh nehvaležna. Zadnja, ki je osvojila svetovno zlato v domovini, je bila Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani, odtlej pa si je kolajno kakršnegakoli sijaja priigrala le še Turčija, srebrno pred štirimi leti. Podobno velja za EP: do prvega mesta se je kot prirediteljica nazadnje prebila Nemčija leta 1993, na naslednjih desetih prvenstvih pa sta odličje osvojili le Turčija (2001) in Španija (2007). Za Špance bo letošnje razočaranje še toliko težje, saj so se pripravljali na zadnje zmagoslavje zlatega rodu pred prenovo izbrane vrste. »Rad bi igral do 50. leta, a ne bom zmogel. Nikoli ne veš, katera tekma bo zadnja,« pravi 34-letni Pau Gasol, ki je na črno sredo reprezentančni dres najverjetneje oblekel zadnjič.
