Tiskane izdaje
Kaj je še večji podvig od osvojitve naslova prvaka? Vrnitev na prestol. Španski košarkarji pa imajo že kar nemogočo nalogo: serijsko morajo nizati uspehe, kar jim je uspevalo domala vsakič, ko so lahko računali na Pauja Gasola. Letos se je vrnil v reprezentanco, da bi se ob labodjem spevu imenitnega rodu odkupil navijačem za spodrsljaj na EP 2007.
Čeprav je odločilni koš Johna Holdna v tekmi za evropsko zlato z Rusijo sredi Madrida pomenil pravi šok za Špance, jih navzočnost izbrane vrste ZDA na letošnjem svetovnem prvenstvu sili k omilitvi maščevalnega načrta. Toda celoten ustroj mundiala je podrejen novemu finalu med košarkarskima velesilama, v katerem gostitelji še zdaleč ne bi bili brez možnosti. Nenazadnje so se s popolno ameriško zasedbo dobro kosali v finalih zadnjih dveh olimpijskih iger, na SP 2006 pa so se uvrstili pred izbranci Mika Krzyzewskega, med katerimi so bili LeBron James, Dwyane Wade, Carmelo Anthony, Dwight Howard, Chris Paul in Chris Bosh.
Španci so od leta 1999 nastopili na 15 velikih tekmovanjih in osvojili kar deset odličij – sedem na EP (prvi so bili v letih 2009 in 2011), zlato na mundialu pred osmimi leti in dvakrat srebro na OI –, na zadnjih osmih preizkušnjah pa so ostali praznih rok le enkrat, na SP 2010. Mnogi poudarjajo, da je skrivnost njihovih uspehov izjemna uglašenost košarkarjev, ki so skupaj odraščali v državnem dresu ter v njem uživali ob druženju in premagovanju tekmecev, toda skupni imenovalec kronologije je vendarle Pau Gasol. Košarkarji z Iberskega polotoka so bili vedno kakovostni in temperamentni, šele z njegovim ognjenim krstom na EP 2001 v Turčiji pa so postali »serijski morilci«. In ko ga zaradi poškodbe ali višje sile ni bilo v izbrani vrsti, so morali nejevoljno prepustiti osrednjo sceno drugim.
Užitek pred labodjim spevom
Letos Španci ne bodo delili daril, stvari so vzeli še veliko resneje kot doslej, saj se zavedajo, da bo po 14. septembru marsikaj drugače. Pau Gasol, Juan Carlos Navarro in Felipe Reyes, ki so tako kot devet let mlajši Serge Ibaka izpustili lanski eurobasket v Sloveniji, so namreč stari že 34 let, Jose Calderon šteje le leto manj, in jekleno jedro reprezentance se bo hitro spremenilo. Selektor Juan Antonio Orenga je lahko že pred meseci na pamet zrecitiral imena dvanajstih udeležencev mundiala, saj sta v primerjavi z OI 2012 le Ricky Rubio in Alex Abrines zamenjala Victorja Sado in Fernanda San Emeteria, za razliko od EP 2011 pa je poleg Abrinesa edina zamenjava Sergio Rodriguez, ki je bil pred tremi leti poškodovan. O tesni povezanosti, kontinuiranosti igralskega kadra in uspehov so športni teoretiki napisali že za celo knjižnico literature, po letošnjem SP pa bodo morali Španci poseči po drugačnem čtivu: kako graditi na ostankih velike dinastije?
Do tedaj pa jih vendarle čaka še nekaj časa za užitek. V izjemno močni skupini A, v kateri bodo v Granadi igrali še evropski prvak Francija, Srbija, Brazilija, Iran in Egipt, bodo tekmece spravljali v zadrego s šestimi košarkarji iz lige NBA (bratoma Gasol, Rubiom, Calderonom, Ibako in Victorjem Claverjem), štirimi aduti Reala (Rodriguezom, Reyesom, Sergiom Llullom in Rudyjem Fernandezom) in dvema Barcelone (Navarrom in Abrinesom). Njihove prednosti bi lahko naštevali v nedogled: domače igrišče in izjemna motiviranost, uigranost notranje in zunanje linije z vrhunskimi posamezniki, neskončno »dolga klop«, ki jo plemeniti odličen moštveni duh ... Med možne slabosti bi lahko vpisali breme lastnega pričakovanja, ki jih je drago stalo pred sedmimi leti, ko so se prezgodaj videli z zlatimi kolajnami okoli vratov, pritisk javnosti, zaradi katerega si bržkone ne bodo mogli privoščiti tradicionalnega stopnjevanja zavzetosti, morda tudi ne povsem preverjene trenerske sposobnosti Orenge ...
Pričakovanje dokaz zaupanja
»Ne moremo si zatiskati oči pred lastnimi željami. Vemo, da nas ljudje že vidijo na vrhu zmagovalnega odra, ker bo reprezentanca ZDA pripotovala brez najbolj znanih košarkarjev, toda osebno menim, da je še vedno odlična. Čaka nas dolga pot in če bo prišel finalni trenutek resnice, bomo pripravljeni nanj,« meni španski selektor, ki je pred lanskim EP nasledil Sergia Scariola ter popeljal oslabljeno zasedbo do bronaste kolajne kljub štirim porazom s Slovenijo, Grčijo, Italijo in Francijo. Letos pa ga čaka povsem drugačna naloga, saj bi bil sleherni poraz podoben nacionalni tragediji.
»Prav nič slabega ni, da so ljudje navajeni na naše uspehe, saj to pomeni, da smo kos velikim izzivom in kriznim trenutkom, ki neizogibno pridejo na vsakem tekmovanju. Nismo pozabili na izkušnjo iz Madrida 2007, ko smo v mislih osvojili EP že pred prvo tekmo. Lepo je bilo osvajati naslove v tujini, kjer pa so nas spremljale manjše skupine navijačev. Zdaj želimo podariti veselje celotnemu španskemu narodu,« napoveduje Juan Carlos Navarro.
Njegov prijatelj Pau Gasol se je po skromni klubski sezoni preselil iz vrst LA Lakers v Chicago za polovico dosedanje letne plače, ki je znašala 19,2 milijona dolarjev, in dodaja: »Napolnil sem si baterije, saj sem podobno kot brat Marc zgodaj končal klubsko sezono. Imam zelo dober občutek, saj je naše moštvo zelo izkušeno, a hkrati še vedno lačno uspeha. Vemo, da bo za nekatere fante zadnje skupno prvenstvo, zato sanjamo o finalni zmagi pred domačim občinstvom. Za igralce niti ni tako pomembno, kdo bi bil naš zadnji tekmec.« Očitno se dobro zaveda, da bi bila zmaga nad Američani precej bolj slastna, če bi na SP igrali v popolni postavi.
