Gogi in Luka navdih, minus za »katarizacijo« športa

Ilka Štuhec, alpska smučarka:

Med eurobasketom bom na pripravah v Južni Ameriki, zato mi bo s časovnim zamikom nekoliko težje spremljati dogajanje na parketu, kljub temu pa bom sledila rezultatom. Prednosti slovenske izbrane vrste sicer vidim v njeni mladosti in želji po dokazovanju. Imamo dobro mešanico mladosti in izkušenj, kar je v športu vedno dobro. Najbolj me navdušuje Goran Dragić. Ne samo z igro, temveč tudi s svojo osebnostjo. Letos sem se mu pridružila na košarkarskem kampu. Je iskren človek, pravi vodja in velik profesionalec. Zahvaliti se mu moramo za vse, kar je naredil za košarko in občudovati njegovo igro v slovenskem dresu. Upam, da je Luka Dončić naslednik vsega, kar menim o Goranu. Je na dobri poti, pred njim je še marsikaj, zdi pa se, da je zanj omejitev zgolj nebo. Fantom želim, naj pokažejo, kaj znajo in se imajo skrajno dobro. Če nas bodo hkrati razveselili s kolajno, bo še toliko boljše.

Klemen Bauer, biatlonec:

Čeprav se sliši klišejsko, menim, da imamo eno boljših selekcij v zadnjih letih. Ker bo EP za Gorana Dragića zadnja reprezentančna akcija, za Luko Dončića pa prva, se bosta verjetno oba želela pokazati v najboljši luči in dodati piko na i. Tudi drugi fantje si gotovo želijo nadgraditi uspeh z velikih tekmovanj. Kot mnogi košarkarski navdušenci tudi jaz ne ostajam ravnodušen ob Lukovih predstavah. Verjamem, da bodo prava spodbuda za druge, ki bodo ob njem zaživeli in pokazali še več. Menim, da je vstopil v reprezentanco ob pravem trenutku; ko je Goran še prisoten. Verjamem, da bo ta izkušnja zelo pomembna na njegovi reprezentančni poti. Predvidevam, da bo Goran na EP znova vrhunski, ključni mož ekipe. Anthony Randolph? Dokler v reprezentanci ni več kot tretjina tujih igralcev, se mi takšna poteza ne zdi sporna. Verjetno v Evropi ni ekipe brez tujega igralca. Fantom želim, da si postavijo visoke cilje, igrajo sproščeno in jih še presežejo. Ocenjujem, da je polfinale dosegljiv.

Rajmond Debevec, strelec:

Sem vnet navijač slovenskih reprezentanc v vseh športih, vendar se mi zdi poteza s podelitvijo državljanstva tujemu košarkarju, ki pred tem nikoli ni stopil na slovenska tla, zgolj zato, ker na določenem igralnem mestu nimamo primerljivo kakovostnega, nesprejemljiva. Tak način sestavljanja nacionalnih reprezentanc po mojem mnenju vodi v t. i. 'katarizacijo' športa (hitro lahko potegnemo vzporednico z rokometno reprezentanco Katarja), kar je v nasprotju s športno etiko. Kje so meje? Bomo imeli nekoč v slepi sli po uspehu poleg evropskega bisera Dončića in NBA-jevca Dragića v ekipi še 10 ameriških košarkarjev, ker drugi domači pač niso dovolj dobri? Randolph je izvrsten košarkar, profesionalec, in za vsako ekipo, ki ga pošteno plača, igra enako zavzeto. Ko pa dobi boljšo ponudbo, zamenja sredino in igra še bolj zavzeto. Se še kdo spomni Ariela McDonalda? Ne glede na osebno nestrinjanje s »kadrovanjem« pa rad gledam dobro košarko in želim reprezentanci uspešno EP.

Rene Krhin, nogometaš: 

Košarkarska prvenstva načeloma spremljam, kadar je med udeleženkami tudi slovenska reprezentanca. Našo izbrano vrsto krasita enotnost in borbenost, menim, da je to njena prednost. Seveda pa imamo tudi kakovost in posameznike, ki lahko naredijo razliko. Luka Dončić je eden večjih svetovnih talentov, zagotovo bo lahko že zdaj ogromno dal tej ekipi, predvsem pa v prihodnosti. Goran Dragić je vodja in motor reprezentance. Ker bo to njegovo zadnje prvenstvo, bo vsekakor želel pustiti globok pečat. Kot vedno nam bodo njegove izkušnje prišle še kako prav. Glede Anthonyja Randolpha pa menim, da je v ekipi dobrodošel vsak igralec, ki za reprezentančni dres iz sebe iztisne maksimum. Košarkarjem želim obilo sreče. Naj verjamejo vase!

Zoran Predin, glasbenik:

Prednost slovenske vrste je v nadpovprečni kakovosti treh posameznikov Dragića, Dončiča in Randolpha, ki lahko s hitro igro premagajo kogarkoli. Pod košem smo pa dokaj ranljivi, če Vidmar nima svojega dneva in Dimcu kot novincu sodniki pripiskajo osebne napake za vsako figo. K sreči imamo še veliko skrite rezerve v Muriću, Prepeliču in Čančarju – ta lahko postane odkritje prvenstva. Dončića bodo grobo zaustavljali in namenoma provocirali. Če bo zdržal, nas lahko pripelje zelo visoko. Načeloma nisem pristaš tujih igralcev v reprezentanci, ampak če se le-ti vrhunsko izkažejo, z veseljem spremenim mnenje. Pogrešal bom borbenost Zorana Dragića in avtoriteto Erazma Lorbka. Na prvenstvu, na katerem lahko vsak premaga vsakega, bo vse odvisno od poškodb, psihične stabilnosti in dnevne forme. No, nedvomno se bo vmešal ekonomski interes, ki bo skozi način sojenja favoriziral reprezentance velikih držav. Zato bo uvrstitev med osem najboljših zame odličen dosežek. Čas je za košarkarsko himno: Naj se sliši do neba divji ritem Triglava! Naj odmeva iz srca: Dajmo zdaj Slovenija!

Anže Kopitar, hokejist:

Če mi le čas dopušča, z veseljem spremljam vsa tekmovanja, na katerih nastopajo slovenski športniki. Res pa je, da se jih večina odvija v poznem poletju ali že jeseni oziroma pozimi, ko sem v ZDA in takrat se mi stvari časovno pokrivajo. To pomeni, da je veliko tekem ponoči po mojem času. Če jih ne gledam, zagotovo preverim rezultat in povzetke. V tokratni izbrani vrsti me najbolj navdušuje Gogi v navezi z Luko. Takoj vidiš, da sta oba izjemna igralca z rešitvami za vse situacije. Luka je super poživitev za reprezentanco, kar je takoj pokazal tudi na parketu. Menim, da dodatnih komentarjev, razen besede odlično, ne potrebuje. Goranov pristop bo gotovo spet požrtvovalen, željan je uspeha in borben do zadnje sekunde. Sicer pa verjamem, da nov trener v izbrani vrsti prinese tudi nov veter in upam, da z Igorjem Kokoškovom prihajajo novi uspehi. Fantje pravijo, da je v ekipi odlična klima in to je lahko njen velik plus. Koga bom pogrešal? Energija Zorana Dragića je bila vedno vidna že pod stropom dvorane. Naj fantje dosežejo svoj cilj in ostanejo zdravi. Pri tem pa naj jih spremlja športna sreča.

Goran Vojnović, pisatelj in režiser:

Po prevetritvi na vseh ravneh, kar ocenjujem za pozitivno, se mora ves sistem na novo vzpostaviti. Ni nujno, da bo že prvič deloval brezhibno. Navdušuje me, da se izrisuje nova reprezentanca, ki bi lahko čez nekaj let naredila velike stvari. Luka Dončić bo igralec, kakršnega Slovenija še ni imela, a je še zelo mlad, kar se je videlo tudi na zaključnem turnirju evrolige. Z njim moramo biti potrpežljivi. Njegove velike tekme v slovenskem dresu bodo še prišle. Upam, da Gorana Dragića še kdaj »nahecamo«, da se pridruži izbrani vrsti. Njegov problem pa je, da potrebuje precej časa, da ujame svoj ritem in zaigra na zares vrhunski ravni. On bi bil All Star igralec, če bi namesto prvega štel drugi del sezone in če bi EP trajalo tri mesece, bi bili mi že večkrat evropski prvaki. Pogrešal bom Zorana Dragića. Nikakor se ne morem navaditi reprezentance brez njegove energije. Pa Erazma Lorbka. Nakup tujih igralcev? Igra, v kateri lahko le izgubimo. Če se stvar izmakne nadzoru in bo nekoč mogoče kupovati več košarkarjev, si bodo Danci ali Švedi lahko kupili bolj kakovostne od nas. Je pa nakup Randolpha poteza, s katero želi zveza izjemni navezi Dragić-Dončić dati vsaj teoretične možnosti, da naredi nekaj nepozabnega. Odhod Dragića bo namreč za par let malo zmanjšal naše ambicije.

Klemen Gerčar, motokrosist:

Ker sem v fazi okrevanja po poškodbi, si bom vzel čas za spremljanje EP, zavzeto bom spodbujal naše košarkarje. Osebno sem spoznal Gorana Dragića in odtlej spremljam njegovo športno kariero še bolj podrobno. Verjamem, da bo uporabil vse svoje veščine na parketu, saj vedno igra z velikim srcem. Navdušuje me misel, da ima Slovenija veliko mladih, perspektivnih in uspešnih igralcev. Prav tako menim, da je okrepitev iz tujine Anthony Randolph dobrodošla, saj igra na poziciji, na kateri Slovenija nima velike izbire. Verjamem, da ne glede na narodnost vsak športnik vedno želi upravičiti svoje mesto v ekipi. Vztrajnost, močna volja in borbenost do zadnje sekunde so vedno pomembne v vseh športih. Prepričan sem, da ima naša izbrana vrsta vse vrline, s katerimi lahko poseže po najvišjih mestih. V športu je vedno potrebna tudi sreča. Ta spremlja pogumne, prav takšni pa so naši košarkarji.