Tiskane izdaje
Začetek klubske košarkarske sezone je nehote odprl reprezentančne rane, čeprav so od izpada Slovenije na EP minili že dobri trije tedni. Najslabša uvrstitev po letu 2001 namreč ni naključje, upravičena pa je tudi skrb za prihodnost. Kar poseješ, to žanješ.
Negativna krivulja ima gorišče v (ne)delu klubov, ki izkoriščajo pomanjkanje denarja kot izgovor za vse slabosti. Javnosti parajo živce odpovedi muhastih reprezentantov, toda riba smrdi tudi pri glavi. Čeprav novi vodilni možje Košarkarske zveze Slovenije poudarjajo, kako se jim gabijo zdrahe politikov in njihovo vmešavanje v šport, se vse bolj zgledujejo po njih. Od prihoda predsednika Mateja Erjavca pred poldrugim letom se v glavnem ukvarjajo z medsebojnim preigravanjem, praznijo in predvsem polnijo delovna mesta po zelo prepoznavnem združljivostnem vzorcu. KZS bo tako očitno pričakala konec leta z okoli 20 zaposlenimi, ob osamosvojitvi Slovenije je imela le tri. Kadrovske inflacije pa v praksi skoraj ni opaziti.
Medtem ko se je Erjavcu med EP zareklo, da se je zveza pred njegovim prihodom za tri leta posvetila organizaciji eurobasketa 2013 in zanemarila razvoj panoge, zdaj prostodušno prizna, da se bo Slovenija potegovala še za EP 2017. Bo torej spet trpela košarka? In čeprav je dolgo prepričeval vse okoli sebe, da ni imel prstov vmes pri desantu na ligo ABA, saj naj bi šlo za spor med vodstvom tekmovanja in FIBA, mu je slednjič ušlo, da so se pri KZS spomladi kar štiri mesece ukvarjali s »projektom« regionalnega prvenstva. Kaj vse so počeli, lahko le ugibamo, pripeljalo pa je do destabilizacije tekmovanja z lepo zgodovino, popolne izgube slovenskega vpliva v vodstvenem ustroju ABA in celo izginotja tekem z naših malih zaslonov. Javna skrivnost je, da takšen scenarij KZS celo ustreza, saj je v boju za pokrovitelje že letos načrtovala, da bi vsa domača moštva igrala v DP od prvega kola. V prihodnji sezoni pa bodo morala pristati zlepa ali zgrda, čeprav takšnega ritma ni zmogel niti Maccabi. Zato se je (dvakrat) umaknil iz lige ABA.
Ob težavah klubov smo neredko slišali, da je prednostna naloga KZS dejavnost reprezentanc. Toda kaj se je zgodilo letos? Ne le, da je bila članska izbrana vrsta še bolj zdesetkana kot v prejšnjih letih, med pripravami in na EP je bila malone prepuščena sama sebi, saj so se je najvišji funkcionarji na daleč ogibali. Selektor Jure Zdovc je sam reševal vprašanje Bena Udriha, Gašperja Vidmarja, Alekseja Nikolića in poskušal privabiti Luko Dončića. Sam je poklical Pata Rileyja, ko se je razvedelo, da bi bil Goran Dragić pripravljen nastopiti na EP, a da mu ne dovoli Miami. Mar niso prav takšni primeri pisani na kožo generalnega sekretarja KZS Raša Nesterovića, ali pa je kdo naivno pričakoval, da bo mož z 12-letnimi izkušnjami v ligi NBA blestel pri administrativnih opravilih? Erjavec je uveljavljen odvetnik, a v Dragićevem primeru ni ukrepal, čeprav delodajalec ne sme prepovedati košarkarju braniti barv domovine, če ni poškodovan. Da Bryant Dunston ne izpolnjuje najosnovnejših pogojev za slovensko državljanstvo, pa so čivkali celo nepoučeni vrabci. Slišali smo veliko vznesenih besed in dobili malo. Ostala sta pelin in slab občutek, kaj nas še čaka.
