Tiskane izdaje
Ko je Marko Milič pred dnevi potrdil, da pri 38 letih končuje kariero poklicnega košarkarja in da se želi preusmeriti v vzgojo svojih naslednikov, je izzval različne odzive. Najstniki so se spraševali: »Kdo je že ta gospod?« Za Union Olimpijo je namreč zadnjič igral pred skoraj sedmimi leti, dres reprezentance je nazadnje oblekel na SP 2006, pot pa ga je nato vodila na najrazličnejše konce daleč od oči in srca. Nekoliko starejši, ki so spremljali pot letečega Kranjčana, pa so se razdelili v dve skupini. Za in malo manj za.
Prvi so v klasičnem navijaškem slogu ocenili, da se z igrišč umika legenda Olimpije in reprezentance, najboljši zabijalec evropske košarke in fant od fare. Drugi so zagotavljali, da je Slovenija imela kar nekaj asov, ki so dosegli in zaslužili bistveno več, da pa res niso bili tako priljubljeni. »Milko« je bil pač vedno nasmejan in duhovit zunaj igrišča, na njem pa je zaradi močnega videza in značaja ter atraktivnega igralnega sloga izžareval izjemno karizmatičnost. Radi so ga imeli zahtevnejši ljubitelji košarke, zaradi njega so na tekme hodila številna dekleta, starejše dame pa so se strinjale, da bi bil idealen za zeta. Ob Miliču se je začel spreminjati celo železni Zmago Sagadin in mu v nasprotju s svojim špartanskim režimom namenil zvezdniško vlogo, kakršne do tedaj ni zaupal prav nikomur.
Na koncu imajo prav vsi, najbolje pa zveni ocena, da se je upokojil simbol in glasnik rodu odličnih slovenskih košarkarjev. Nekateri so že odšli potihem, saj jim je bilo malo mar za javno podobo ali se v medijskem pompu niso znašli. Drugi se na slovo pripravljajo že nekaj sezon, a vztrajajo, ker imajo preprosto preveč radi košarko. Vse skupaj pa povezuje dejstvo, da so bogato oplemenitili svoj talent, ko je slovenska košarkarska šola veliko pomenila v Evropi, pred odhodom čez mejo nekaj dali svojim matičnim okoljem, večino pa tujcem. Čeprav je Milič v Tivoliju odigral le pet celih sezon in dve polovički, torej skoraj trikrat manj kot pred njim Dušan Hauptman, je za večino vrstnikov vendarle pravi maratonec, ki je tudi rojakom ponudil ogromno. Pri 19 letih je bil najboljši strelec Olimpije, ko je osvojila tretje mesto v evroligi in postala blagovna znamka najvišjega razreda, takoj nato pa ga je premagal notranji klic, da mora postati prvi Slovenec v ligi NBA. V kolikšni meri sta (pre)zgodnji odhod v Philadelphio in Phoenix ter vrnitev domov zaznamovala njegovo pot, lahko le ugibamo, vemo pa, da je bila polna avantur in ne povsem uresničenih želja.
Ob zmagoslavju Reala v evropskem pokalu leta 2007 je zaradi poškodbe nazadnje igral v četrtfinalu, druge mednarodne lovorike so se mu izmikale. Reprezentanca, s katero je nastopil na šestih zaporednih EP in njenem krstnem mundialu, pa je že stokrat prežvečena zgodba. Drama z bogato zbirko zvezdnikov, kakršnih bržkone ne bomo več imeli, vendar zaradi številnih razlogov – tudi limita selektorjev – ni dosegla pravega vrhunca, kot so ga zmogli nogometaši, rokometaši, hokejisti in zdaj še odbojkarji. Z Markom Miličem, ki je povezoval vse skupaj in delil sadove svoje priljubljenosti s soigralci v ozadju. Tako, kot to počne pravi »frontman«.
