Kolajna ni več v domeni športne fantastike

Skrivanja za kolajnami Tine Maze je konec, eden od odgovorov, ki jih bomo iskali na SP v St. Moritzu, pa je, kako bodo smučarske zdrahe vplivale na ekipo, ki naj bi šla po njeni poti. Gre predvsem za moški del reprezentance. Trener ekipe za hitre discipline Peter Pen je pri napovedi za St. Moritz zelo previden, ker gre pač za rod, ki se bo prvič soočil z realnimi možnostmi za kolajno.

Pravite, da je to prvo veliko tekmovanje, kjer morajo Boštjan Kline, Klemen Kosi, Martin Čater, Žan Kranjec in Štefan Hadalin pokazati svoj tekmovalni značaj. Kako so pripravljeni?

Doslej so imeli v mlajših kategorijah predtekmovanja za največje tekme. Zdaj jih čakajo tekme, na katerih sicer ne sodijo v ožji krog favoritov, kolajna pa ni več v domeni športne fantastike. Najpomembnejše zame kot trenerja je, da fantje vedo, od kod so prišli in po kateri poti stopajo. V mladinski konkurenci so čutili, da nekaj so, v članski pa morajo ta svoj notranji občutek pokazati oziroma izraziti. Gre za mentalni prestop, drugačen način razmišljanja. V svetovnem pokalu so nekaj že okusili.

Na zvezi so vam prepovedali govoriti o Massiju. Vi ste se mu vseeno javno zahvalili za vse, kar je dal Klinetu, Kosiju in Čatru, ter za dobro sodelovanje. Zdaj je prekinjeno. Massi je teden dni pred prvenstvom v St. Moritzu v Gradežu pripravil vse za trening, kakršnega je s Tino vsakič opravil pred svetovnimi prvenstvi ali olimpijskimi igrami. Vi ste šli v Strunjan, kjer pa razmere za trening niso takšne kot na peščeni plaži v Gradežu. Kako bo sprememba načrta vplivala na nastop v Švici?

To bo seveda pokazalo svetovno prvenstvo. Dejstvo pa je, da programa nismo v celoti izpeljali tako, kot smo si ga zamislili. Zaradi Massijeve odpovedi smo morali zadnji teden priprav improvizirati. Program dela smo sicer uskladil aprila 2016. Potem se o njem nismo več pogovarjali. Prepričan sem bil, da mu bomo sledili do konca sezone. Vem, kaj je delal Ante Kostelić z Janico in Ivico v zadnjem tednu pred svetovnimi prvenstvi oziroma olimpijskimi igrami, izkušnje, kaj narediti za kolajno, pa žal nimam. Zato sem želel, da gremo na SP z Massijem. Janica je bila pri Ivici ključna za veliki globus in številne zmage. Z Antejem smo v hrvaški reprezentanci naredili vse za Ivičevo pripravo za tekmo, na ogrevanju in štartu pa je bila z njim Janica. Ona je natančno vedela, kaj mu mora povedati in kaj mora narediti, da bo nared za veliko predstavo. Nekaj podobnega naj bi pri nas na SP počel Massi. On ima med nami edini trenersko izkušnjo, kako osvojiti kolajno. To je dragocenost, ki jo največje ekipe in posamezniki iščejo.

V Garmisch-Partenkirchnu ste bili jezni, ko so novinarji želeli vaš komentar na Massijevo odpoved. Zakaj?

Zato, ker sem bil v neugodnem položaju oziroma precepu. Na izjemno stresni tekmi sem bil popolnoma osredotočen na dogodke na progi, padce in poškodbe, tako da nisem imel možnosti, da bi razmišljal o Massiju, čeprav sem vedel, da me bodo mediji spraševali o njem in ne o tem, kaj smo delali na tekmi, da bi bili naši tekmovalci boljši oziroma dosegli optimalne rezultate. Pričakoval sem, da bodo odgovorni na zvezi pojasnili svojo potezo, ne pa, da mi bodo, potem ko sem pač povedal, kaj si mislim o Massijevemu trenerskemu delu, metali naprej moje besede in mi narekovali, kaj lahko in česa ne smem povedati. Massija spoštujem in imam pravico do potankosti povedati, kaj si o njegovem delu mislim. V širšem smislu njegove odpovedi pa me moti, da je bil lani ob podpisu pogodb najbolj pomemben odpovedni rok. Menim, da je neumno trenerjem, serviserjem in drugim sodelavcem postaviti odpovedni rok tik pred največjim tekmovanjem oziroma koncem sezone. Tudi trimesečni odpovedni rok je neumnost, ker nihče, potem ko dobi odpoved, ne dela tako zavzeto in predano z ekipo, ki jo bo moral zapustiti. Enomesečni odpovedni rok bi bil po mojem dovolj. Poudarjam pa, da Massi ni obremenjeval računa smukaške ekipe, ker pač ni bil na našem plačilnem seznamu.

V vrhunskem športu, pa naj si gre za atletiko, smučanje, kolesarstvo, gimnastiko in navsezadnje tudi ekipne panoge, je ena najbolj pomembnih prvin odpravljati moteče dejavnike. Koliko ste jih vi?

Naredili smo vse, da jih bo čim manj. Negativno vzdušje, ki ga širijo naokrog nekateri slovenski strokovnjaki, ki nikoli niso osvajali kolajn in zmagovali, se zagotovo prenaša na tekmovalce in tekmovalke, čeprav vsi delamo na tem, da ne pridejo do njih. Preveč se pogovarjamo o smučanju, namesto da bi živeli predano zanj in delali.

Pred časom ste dejali, da vas moti, ker ima vsak reprezentant neko svojo različico vadbe, svoje trenerje in druge stvari, ki zavirajo skupno delo. Ste našli rešitev?

Težko bi odgovoril na to vprašanje. Meni je v okoliščinah, ko vsi želijo individualne programe, najbolj pomembno, da imam fante pod nadzorom. Vseeno mi je, kdo pomaga Klinetu, da napreduje. Moj edini cilj je, da boljše smuča. Enako velja za vse druge fante. Dejstvo pa je, da so bili razpršeni programi velika težava, ki smo jo sprejeli zgolj zaradi tega, ker smo delali v širino, da bi postavili določen sistem dela, s katerim bi dobili večjo tekmovalno bazo. Z drugimi besedami povedano, delali smo na tem, da imamo več vrhunskih tekmovalcev oziroma, da nismo rezultatsko odvisni le od enega posameznika. S Klinetom smo sicer začeli delati tudi bolj individualno oziroma drugače, kot je delal v preteklosti, vendar pa le toliko, da nismo kvarili ekipnega duha. Dejstvo pa je, da se bomo morali po SP v St. Moritzu tudi znotraj reprezentance več posvečati posameznikom, da jim bomo omogočili maksimalne razmere za delo.

Na kakšen način boste to naredili?

Mi smo majhna ekipa. Moramo biti odzivni, mobilni in hitro slediti spremembam. Tudi filozofijo bomo morali spremeniti in se bolj prilagoditi najboljšim posameznikom. Nismo mi Avstrija ali Švica, kjer programe le občasno prilagajajo najboljšim posameznikom. Sicer pa gredo v določeno smer z vlakom, na katerega skačejo le tisti, ki so sposobni.

Vsekakor bomo razširili trenerski kader. V Gašperju Markiču in Matjažu Marušiču imam dva odlična pomočnika, s katerima se dobro dopolnjujem. Nismo vsi enako misleči, ta drugačnost pa nas združuje. Za prihodnjo sezono bomo morali bolj doreči želje posameznikov in jih na nov način vklopiti v skupno delo. Kline je denimo izraziti specialist za hitre discipline, pravi smukač, ki pa je, tako kot Rok Perko in tudi Andrej Šporn, pri ustvarjanju ekipe za hitre discipline veliko izgubil z izrazito usmerjenostjo v smuk. Se pravi, da bomo morali njegovo paleto znanja razširiti. Čater in Kosi denimo telesno nista smukača. Vanj sta bila povsem usmerjena zgolj zaradi ekipe. Bolj se bosta morala usmeriti v veleslalom in posledično v superveleslalom. Pri Hadalinu in Mihi Hrobatu mi je všeč, da pri dodajanju hitrih disciplin nista nič izgubila v veleslalomu in slalomu.

Kline je prvi mož. Ne glede na rezultate v St. Moritzu ga bržčas čaka določena preobrazba.

Kline se zna pripraviti na tekmo in stopnjevati ritem. Njegova največja odlika je kakovostno ponavljanje. Ko pride v določeni ritem, je vedno na dan tekme najboljši. A le, če ni napak. Če si tekme sledijo brez počitka, zelo dobro deluje. Potrebuje dva, tri treninge, da ujame vrhunski tekmovalni ritem. Na treningih je sicer najboljši Slovenec, kar pa mu nič ne pomeni, ker bi za boljše smučanje potreboval več boljših tekmecev, kot jih ima. Če bi imel na treningu takšnega sotekmovalca, kot je denimo Svindal, bi zagotovo že zmagal. Tako kot je Svindalov norveški rojak Aleksander Aamodt Kilde. Menim, da je prav v tej prvini največja Boštjanova rezerva.

Klemen Kosi je letos slabši, kot je bil denimo pred dvema letoma na SP v Beaver Creeku. Kaj se dogaja z njim?

Njegova težava je, da ni psihično stabilen oziroma nima samozaupanja. Tudi najmanjši dvom ali misel drugega ga vrže iz tira. V vsak nastop vloži veliko truda. Če ne gre vse po njegovih pričakovanjih, išče vzroke tudi tam, kjer jih ni. Fant je zelo pošten, žal pa hitro pade pod vpliv drugih ljudi. Dovolj mu je tudi telefonski klic, da spremeni mnenje. To pa za stalnost smučarja svetovnega pokala nikakor ni dobro. Upam, da bo v St. Moritzu sledil našim navodilom brez pomislekov.

Tretji slovenski mušketir je Martin Čater. V mnogočem je precejšnja uganka. Pravite, da je za trenerje velik izziv. Zakaj?

Ker je tehnično odličen smučar, ne zna pa se izraziti. Mentalne blokade odpravlja s količino treninga, kar pa mu vedno ne uspeva. Menim, da bo delo s psihologinjo (Tanjo Kajtna, op. p.) prineslo rezultate. Nekaj prebliskov je že imel.

Prvi adut Slovenije v St. Moritzu je Ilka Štuhec. Poznate jo zelo dobro od malih nog. Kako ste doživeli njen preporod?

V nekaterih prvinah je Ilka precej podobna Janici Kostelić. Od malega jo zanima samo smučanje. Tudi 15 ur na dan je pripravljena trenirati. Nedvomno je izvrstna smukačica. Še pred letošnjo sezono je sodila med deset najboljših na svetu. Nekajkrat je bila zelo blizu zmagovalnim stopnicam, vendar svoje kakovosti ni znala udejaniti. Menim, da so ji v preteklosti odgovorni ljudje v zvezi oziroma reprezentanci posvečali premalo pozornosti. Bila je le ena izmed, namesto da bi bila tista, na kateri bi gradili kakovost celotne reprezentance. Do lani pa tudi ni imela ustreznega okolja za preskok iz velikega upa na zmagovalni oder. Preveč je bilo turbulenc.

Umirjenost in kakovostni preskok je zagotovo delo trenerja Grege Koštomaja. Zanj pravijo, da je neverjetno predan delavec, karkoli že to pomeni v smučanju.

Grega je zelo inteligenten trener. Zna ustvariti pozitivno vzdušje. Vem, da je bilo v prvem letu znotraj ekipe veliko pregovarjanja, ki jih je reševal s svojo pametjo, znanjem in delom. To, kar je počela ekipa aMaze, zdaj pa Ilkina, je v mnogočem prihodnost smučanja, ker so manjše ekipe veliko bolj učinkovite.