Koliko je resnice v tem, da se eden najboljših evropskih košarkarjev Miloš Teodosić spogleduje s selitvijo v NBA in prav k Miamiju, ne vem, vem pa, da bi lahko samo nosil vodo Goranu Dragiću. Da me privrženci lucidnega mojstra iz Valjeva ne bi napačno razumeli, Teodosićeve košarkarske veščine, dojemanje igre in kombinatorika so prvine, v katerih mu naš zvezdnik ni kos, toda te prednosti so bistveno premalo, da bi se razmerja sil med igralcema lahko spremenila. Če poenostavim, na najvišji ravni in v dobesedno najmočnejši in ne le najboljši ligi na svetu belopolt košarkar brez mišic, izjemne hitrosti v gibanju, agresivnosti ter vseh drugih atletizmov nima kaj početi. Zgolj s prefinjeno in dovršeno tehniko ter pobalinstvom je lahko samo dobro (pre)plačan drugorazrednik, ki ima povrhu še srečo, da mu je dano igrati v najboljšem moštvu na svetu. In prav to bi Teodosić lahko bil. V NBA ga lahko zvabijo le novci in ne športni izzivi.
Polemike o tem, kdo zmore več, kdo je boljši ..., Gogi ali Miloš, so zatorej nesmiselne. Dragić je po merilih NBA in tudi mojem univerzalnem razumevanju košarke za razred pred Teodosićem. Je eden redkih belopoltih igralcev s telesnimi značilnostmi temnopoltih, zaradi česar mu enbejevski slog igre v šprinterskem ritmu veliko bolj ustreza kot premišljen in upočasnjen evropski. Po svoje je paradoks, da bi bil Dragić v evroligi precej manj dominanten kot v NBA in da bi v letošnjem finalu celo za NBA preveč izstopajočih moštev lahko imel vidnejšo vlogo. Košarkarsko vprašanje za tretje tisočletje, ki so ga v minulih dnevih v finalnih tekmah sezone NBA še bolj izpostavili Kevin Durant, Stephen Curry, LeBron James, Kyrie Irving ..., Golden State in Cleveland, kar je tudi izzvalo moja paberkovanja o »basketu«, ima podobno kot v atletiki v šprinterskih disciplinah rasno tematiko – so svetlopolti sploh lahko konkurenčni temnopoltim? Iz zornega kota evolucije, genske zasnove in košarkarskega razvoja se svetlopoltim (moštvom in posameznikom) v prihodnosti piše sila slabo. Da bi kdo ponovil podvig Nemca Dirka Nowitzkega, ki je bil v šampionski sezoni Dallasa (2011) najkoristnejši igralec finala, ali da bi na olimpijskih igrah v konkurenci najboljše ali po kakovosti druge, če ne celo tretje zasedbe ZDA lahko zmagale »belopolte« Španija, Srbija ali kot zadnja z olimpijskim zlatom (Atene '04) Argentina, so možnosti minimalne ali kar nikakršne. Niti Združene države Evrope ali pa Združene države sveta ne bi imele nikakršne možnosti!
Košarka je že nekaj desetletij panoga dveh hitrosti, le da občasni zastoji črnske selekcije ZDA, ob prepričanju, da jih belske tekmice dohitevajo zaradi svojega napredovanja, tega niso dali slutiti. Prav zastrašujoče je, da ta trenutek ni druge moštvene panoge, v kateri bi bila razlika med najboljšim na svetu in drugim najboljšim tako velika, kot je v košarki. Pri čemer ni znakov, da bi se ta kakovostni prepad lahko zmanjšal. Kvečjemu bi se lahko še poglobil.
Evropska košarka s svetlopoltimi v glavni vlogi je (še) precenjena, a jo navkljub njeni inferiornosti v primerjavi z NBA gledam z večjim užitkom in se z njo lažje poistovetim. Kot sem se nekoč z najsijajnejšim jugoslovanskom rodom z Draženom Petrovićem, Tonijem Kukoćem, Vladom Divcem, Dinom Rađo, Juretom Zdovcem ... A si niti pomisliti nisem drznil, da bi bili kos Michaelu Jordanu, Charlesu Barkleyju, Karlu Malonu ..., so pa vsaj vzbujali lažno upanje. Kaj bi bilo, če bi ...
Tiskane izdaje
