Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenski šport je izgubil še eno izjemno pomembno osebnost, košarka pri nas pa enega od svojih očetov. V 84. letu starosti je po daljši bolezni umrl Boris Kristančič, nekdanji odlični igralec, reprezentant, trener, funkcionar, organizator, diplomirani inženir gradbeništva, poslovnež, poliglot in predvsem – vizionar.
»Ponosen sem na eno od največjih in najpomembnejših veličin v jugoslovanski košarki,« je o Kristančiču že pred leti dejal Mirko Novosel, Dušan Ivković pa je priznal: »Sodelovanje z njim v mnogih nalogah Košarkarske zveze Jugoslavije je bistveno vplivalo na mojo trenersko filozofijo. Bravo, Kristo, rojen si za zmagovalca!« Besede spoštovanja slovitih strategov iz Hrvaške in Srbije veliko povedo o možu z neštetimi talenti, ki je ob začetku 70. let prejšnjega stoletja premagal raka z metodo izčrpavanja telesa.
V mladih letih je bil najboljši košarkar AŠK in Olimpije, s katero je dvakrat osvojil naslov jugoslovanskega prvaka (1957 in 1959) in nato še trikrat kot trener (1961–62 in 1966). Za reprezentanco SFRJ je odigral 81 uradnih tekem in med drugim nastopil na olimpijskih igrah 1960. Nato je bil kar 25 let predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije, v kateri je skupaj z Boro Stankovićem, Radomirjem Šaperjem, Aleksandrom Nikolićem, Rankom Žeravico in Novoselom postavil temelje za izjemne dosežke številnih rodov. Ob tem je bil še prvi direktor Zavoda Stanka Bloudka ter spiritus agens gradnje Hale Tivoli in organizacije SP 1970 v Ljubljani, predlagatelj vključitve KZS v ustroj FIBA ... Zaradi velikih zaslug je leta 1970 prejel Bloudkovo nagrado in je nosilec častnega znaka svobode Republike Slovenije.
O delu Borisa Kristančiča je včeraj spregovoril njegov nekdanji učenec Ivo Daneu. »Po Milošu Koscu, ki je prinesel košarko v Slovenijo, jo je Kristo, kot smo mu rekli, razvijal tako, da nas je pripeljal do naslova državnih prvakov in dresa v reprezentanci Jugoslavije. Z Nikolićem in Žeravico je bil v najboljši trenerski trojici jugoslovanske košarke. Vsak je imel svoj slog. Kristo je, za razliko od Žeravice, ki je na klopi mnogokrat 'hazardiral', intuitivno vodil svoja moštva. Medtem ko je Žeravica stremel k reprezentanci brez izstopajočih posameznikov, zato se je leta 1967 odpovedal meni in Radivoju Koraću, je imel Kristo izjemen občutek za košarkarje in igro. Bil je tako dober trener, da je tudi iz povprečnih začetnikov naredil reprezentante. Odlično sva se razumela. Bil je izjemno študiozen, pronicljiv in prepričljiv. Prepričan sem, da bi bil zelo uspešen predsednik vlade, če bi to seveda želel. Znal je zadeti žebljico na glavico, kot rečem. Menim, da se je prehitro nehal ukvarjati s trenerskim delom. Med košarkarji ga imam za najbolj pametnega med vsemi,« je poudaril najboljši slovenski košarkar vseh časov, ki je na mah izgubil dva nekdanja trenerja, saj je nekaj ur poprej zaokrožila vest, da je umrl tudi Žeravica.
