Z današnjega zornega kota je zapleten že pogled na izbrano vrsto, saj ga zamegljujejo lesk zlate kolajne in čustvene meglice, pozabljamo pa tudi, da je bila lani Slovenija ena redkih s skoraj popolno reprezentanco na evropskem prvenstvu; manjkal je le poškodovani Zoran Dragić. Vse skupaj lahko poenostavimo s primerom: kolikšne možnosti bi imeli Matic Rebec, Luka Rupnik, Miha Lapornik, Vlatko Čančar in Sašo Zagorac, ki so odigrali največ tekem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, proti udarni peterki z lanskega evropskega prvenstva z Goranom Dragićem, Luko Dončićem, Klemnom Prepeličem, Anthonyjem Randolphom in Gašperjem Vidmarjem? Nikakršnih. Razlog za obup zato ni zgolj neuspešni lov na vozovnico za Kitajsko. Še bolj skeli občutek nemoči, ker se slovenski junaki zaradi neusklajenosti med mednarodno zvezo FIBA, ligo NBA in evroligo, pa tudi zaradi kapric klubov, za katerimi se znajo igralci skriti z nedolžnimi izrazi na obrazih, zlepa ne bodo več zbrali v podobni zasedbi.
»Najhujši polom doživiš, če niti ne prideš na tekmo. Še vedno imamo najboljše moštvo v Evropi, če lahko računamo na vse košarkarje. Če manjkajo trije ali štirje, pa se nam pozna veliko bolj kot Španiji ali Franciji,« je prepričan nekdanji kapetan reprezentance Marko Milič, zdaj njen svetovalec in mentor mladih selekcij. Negativni trend opaža tudi pri 16- in 17-letnikih. Glave jim namreč mešajo preračunljivi zastopniki, ki jim svetujejo, naj ne igrajo za reprezentanco, da bi se prihranili za klubsko kariero. Nato pa nacionalnim zvezam ponujajo drugo- in tretjekategornike iz iste agencije, da bi jim dvignili ceno z nastopi za izbrano vrsto. Lani je bila, denimo, Slovenija prvi favorit za zmago na EP za igralce do 20. leta, saj bi lahko med drugimi postavila na parket Luko Dončića, Vlatka Čančarja, Blaža Mesička, Žana Marka Šiška in Jurija Macuro. Igrala sta le zadnja dva in moštvo je kot 14. na lestvici izpadlo v divizijo B.
Neuspeh je nova priložnost
Trener Olimpije Zoran Martič poskuša ostati zmeren pri ocenjevanju razmer na vrhu slovenske košarke. »Tako kot smo pred enim letom ob vsej evforiji zaradi podviga na EP mislili, da je vse brezhibno in briljantno, čeprav ni bilo, tudi zdaj ni vse tako črno, ker se ne bomo uvrstili na SP. Na žalost nismo izkoristili dveh priložnosti za razmah košarke pri nas, morda pa nas bo premaknil ta pogojni neuspeh, da bomo proučili, kaj smo storili narobe in kaj bi lahko počeli bolje. Vedno pa bodo gonilo razvoja košarke klubi. Če bodo dobro delali, bodo od tega vsi imeli koristi,« meni strokovnjak, ki je pred dvema desetletjema popeljal selekcijo do 22. leta do srebrne kolajne na EP in dve leti pozneje moštvo do 20. leta do naslova evropskega prvaka.
Pogled na klubske zasedbe sproža zelo pisane občutke. Zmago Sagadin rad pravi, da je tekma med Polzelo in Šentjurjem lokalna zanimivost, a ne pove prav ničesar o tem, kaj moštvi pomenita v širši konkurenci, ki košarkarje spodbuja k napredku. In če je imela Slovenija ob prehodu v novo tisočletje štiri sezone celo po dve moštvi hkrati v evroligi (poleg Olimpije bodisi Pivovarno Laško bodisi Krko), od leta 2013 nima več zastopnika med smetano stare celine, od lani pa niti v evropskem pokalu. Realnost je postalo po teži tretje tekmovanje, »liga prvakov« FIBA, v kateri se muči zgolj Petrol Olimpija, drugi nimajo stika s kakovostnimi tekmeci iz širše Evrope. Krka se je letos vrnila v prvo ligo ABA, Sixt Primorska, Rogaška in Helios Suns bodo igrali v drugi regionalni ligi.
Za evroligo pet milijonov
Povratna pot do evrolige je sicer jasna, saj vanjo vodi zgolj naslov prvaka v ligi ABA, medtem ko naslednjim trem na končni lestvici pripadajo vstopnice za evropski pokal. Velikih ovir pa je še nekaj. Stožiški klub je z letošnjo podvojitvijo sezonskega sklada za plače košarkarjev na nekaj več kot milijon evrov sicer storil pomemben korak naprej, toda minimalni proračun za igranje v evroligi je pet milijonov. Podgoriška Budućnost je morala po letošnji zmagi v ligi ABA celo vnaprej predložiti pogodbe s pokrovitelji v tej vrednosti.Rašo Nesterović, še en nekdanji kapetan izbrane vrste, zdaj generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, vidi povezavo v prepadu med reprezentanco in klubi. »To je težava, ki jo čutimo tudi v kvalifikacijah za SP. Nimamo vodij, ki bi imeli za seboj kakšno resno tekmo na višji klubski ravni. Zato upam, da se bo v treh, štirih letih kakšno slovensko moštvo vrnilo v višje evropske sfere. Priznati pa moram, da je lahko zaradi infrastrukturnih in finančnih omejitev okolij to lahko samo Petrol Olimpija. Že naše dvorane so v glavnem zastarele šolske telovadnice.«
Mladih več, članov manj
Zanimiv je trend od »domačega« eurobasketa, po katerem smo si obetali vsesplošen razcvet košarke. Leta 2013 se je število članskih moštev v tekmovanjih KZS še povečalo s 66 na 67, a nato začelo upadati. Lani jih je sodelovalo le 58 (za primerjavo: leta 2008 kar 80), kar strokovnjaki pripisujejo padcu finančne moči, a poudarjajo, da so omagala predvsem društva najniže ravni, tako da ustroj nima več piramidne oblike. V četrti ligi, denimo, vztraja le 15 moštev, medtem ko jih je v tretji ligi 24. Veliko bolj spodbudna je slika pri mlajših kategorijah, saj vztrajno narašča: od 547 ekip leta 2013 do 665 leto dni pozneje, letos pa jih pod okriljem nacionalne zveze tekmuje kar 740.
»To je pomembno. Zavedamo se, da ne moremo imeti 150 dobrih članskih moštev, toda kakovost prve državne lige se počasi dviga. Spet je zaživel Koper, Petrol Olimpija se je znova postavila na noge in začela delati s talenti, Krka je konstantna, Helios se je okrepil, Rogaška in Šenčur GGD pa sta zelo neugodna. Ne vem, koliko klubi plačujejo igralce, a mislim, da se finančni vložki bistveno ne višajo. A to je težava celotnega slovenskega športa, saj je šlo veliko podjetij v tuje roke,« meni Nesterović, ki vidi gmotno rezervo v še boljšem delu z mladimi in zaslužku pri njihovih odhodih v tujino. »Pri košarki sicer ne govorimo o milijonskih odškodninah, 200.000 evrov pa že lahko zaslužiš vsako leto z enim igralcem,« pravi.
Vsi niso Dončić
Zapleta pa se pri omajanem zaupanju v domače klube in sindromu Dončić, saj otroke množično vleče v tujino. Zgolj za Real sta se odločila tudi Dan Duščak in Žiga Samar, letos pa še 14-letni Urban Klavžar in 13-letni Jan Vide, oba iz Heliosa. Vsi prihajajo iz košarkarskih družin in nimajo administrativnih ovir, čeprav je starostna meja FIBA za mednarodne prestope 18 let; dopušča namreč številne izjeme. »Imamo pač Evropsko unijo s svojimi zakoni in fantu ne moreš preprečiti odhoda, če reče, da se gre šolat v tujino. Vsi so videli Dončića, a vsi niso takšni talenti, tako telesno in psihično čvrsti ter takšne osebnosti kot on. Čaka jih naravna selekcija, saj v Madrid vozijo tudi upe iz drugih evropskih držav, Afrike, Južne Amerike ...« opozarja Nesterović.
Zadnji niz reprezentančnih porazov je nasploh vplival na retoriko pri vseh vpletenih v košarki. Če so se do pred kratkim navduševali nad Dragićem in Dončićem, zdaj vse bolj razpredajo o mladih, ki naj bi nas razveseljevali čez kakšno leto. In kdor pretirano govori o prihodnosti, neredko poskuša prikriti, da nima sedanjosti. »Kvalifikacije za SP imajo tudi dobro plat, saj je razpoloženje v izbrani vrsti okusilo nekaj mladih fantov, od 17-letnega Gregorja Glasa in leto starejšega Jurija Macure naprej, ne smemo pa pozabiti, da sta Čančar in Mesiček stara šele 21 let, Rebec pa 22. In tudi če bi prihodnje leto postali še svetovni prvaki, bi se morali poldrugi mesec pozneje lotiti kvalifikacij za EP 2021, ko še vedno ne bodo usklajeni koledarji FIBA, NBA in evrolige, da bi lahko omogočili igranje najboljšim. Potrebovali bomo torej širok nabor reprezentantov,« vztraja selektor Rado Trifunović.
O njem Nesterović pravi, da kljub porazom dobro opravlja svoje delo: »Zdesetkana zasedba iz kvalifikacij za SP ne bi blestela niti pod vodstvom Igorja Kokoškova, ne vemo niti, kaj bi lahko iz nje iztisnil Phil Jackson, najuspešnejši trener v ligi NBA. Slovenija brez Dragića je kot Cleveland brez LeBrona Jamesa. Zdaj pa ne vidim niti, kdaj bi lahko Dončić spet zaigral za Slovenijo pred evropskim prvenstvom leta 2021.«
Goljati vračajo udarce
Med mladimi danes in pred 20 leti je vendarle velika razlika. Marko Milič je igral zelo pomembno vlogo v evroligi pri 17 letih, le nekoliko starejši so začeli blesteti Sani Bečirovič, Beno Udrih, Primož Brezec, Matjaž Smodiš in Rašo Nesterović. Zdaj je Dončić velika izjema, vsi drugi potrebujejo več časa in v zadnjem času jih vse pogosto vzgoji tujina. Neredki pa vendarle dobivajo velik zagonski kredit in reprezentančna vabila še pred prvo dobro predstavo v slovenski ligi. »Res je, toda vedno smo imeli talente na mednarodni ravni in tudi zdaj jih imamo. Kako jih bomo izkoristili, je pa drugo vprašanje,« meni Zoran Martič, ki je imel zgolj v selekciji U-22 iz leta 1998 Jako Lakoviča, Matjaža Smodiša, Primoža Brezca, Gregorja Hafnarja, Marka Maraviča, Gorana Juraka, Dragišo Drobnjaka in Miloša Šporarja, ki so pozneje vsi zaigrali za člansko reprezentanco.
»Časi so se spremenili, mogoče se zdaj prehitro začne govoriti o nekaterih imenih, kar je lahko dodatno breme. Predvsem moramo poskusiti, da bi mlade zadržali in jih razvijali v Sloveniji, saj raven znanja pri nas ni nič nižja kot v tujini. Prepogosto zelo mladi igralci odhajajo v ZDA, Španijo, Italijo in še kam, naša klubska košarka in pozneje niti reprezentančna pa nimata prav veliko od njih,« je prepričan Martič.
Marko Milič medtem ostaja optimist: »David je lani premagal vse goljate in nismo več simpatična, nenevarna Slovenija. Logično je, da so nam začeli nagajati Španci, Turki ... Toda za EP 2021 lahko spet sestavimo reprezentanco za vrh. Ne sme pa nas vsak spodrsljaj tako pretresti, da bi se vse na en mah podrlo kot hišica iz kart. Ne smemo niti dovoliti, da bi se igralci začeli otepati reprezentance zaradi strahu, da ne bodo mogli ponoviti uspeha, in želje, da bi si jih zapomnili po enkratnem vrhuncu.«