Maljković in Žeravica kritično o mladih upih

Ljubljana – Sklepne boje na EP v Stožicah sta si ogledala tudi Božidar Maljković, ki bo danes odpeljal na priprave v Kranjsko Goro pomlajeno člansko reprezentanco Slovenije, in njegov nekdanji učitelj Ranko Žeravica. Slovita trenerja sta predstavila svoje poglede na stanje v evropski košarki.

Maljković je včeraj potrdil, da je poleg enajsterice prvotno povabljenih (Balažič, Blažič, Z. Dragić, Kastrati, D. Lorbek, E. Murić, Nachbar, Vidmar, Zagorc in Zupan) uvrstil na svoj seznam še pet članov mlade izbrane vrste: Klemna Prepeliča, čigar poškodba gležnja ni hujše narave, Alena Omića, Luko Rupnika, Mateja Rojca in Marka Pajića. Skupaj bodo vadili do 9. avgusta in v tem času odigrali pet pripravljalnih tekem z BiH, Hrvaško in Srbijo na turnirju v Stožicah ter s Turčijo in Madžarsko ali Srbijo v Beogradu. Ker slovenska reprezentanca v letošnjem sporedu nima uradnega tekmovanja, pa bo celotno dogajanje nekoliko drugačno kot običajno.

»V ospredju bo le košarka, kondicijsko vadbo bomo tokrat pustili ob strani. Naši tekmeci, ki pričakujejo začetek kvalifikacij za EP 2013, bodo zato v nesporni prednosti. Toda takšen sistem dela bo najbolj koristil mladim in tudi nekoliko starejšim, ki so v minuli sezoni igrali manj, potrebovali pa jih bomo prihodnje leto. Z dvodnevno zamudo bo prispel le Gašper Vidmar, saj bo podpisal pogodbo s turškim prvakom Bešiktašem. Videli bomo, kako uspešno je okreval, potem ko je zaradi poškodbe izpustil EP v Litvi,« je pojasnil slovenski selektor in namenil še nekaj besed predstavam košarkarjev do 20. leta.

»Slovenija nima boljših košarkarjev in trenerja za delo z mladimi od teh, ki so bili v reprezentanci. Zmaga Sagadina sem osebno prepričal, da je prevzel fante in izvlekel je maksimum iz moštva. Med klubsko sezono je skrbel za Prepeliča, ki je napredoval po njegovi zaslugi, med reprezentančnim ciklusom pa je dvignil Rojca, Morino, Lapornika in Pajiča. Toda z napredkom večine košarkarjev v minulem letu vendarle ne moremo biti zadovoljni. Sprijazniti pa se moramo, da boljših nimamo in da med mladimi reprezentanti ni igralca, ki bi lahko postal prava zvezda. Lahko pa se razvijejo do ravni, da bodo igrali dobro,« je ocenil Božidar Maljković in predal besedo svojemu nekdanjemu mentorju Žeravici, za katerega pravi, da je eden največjih trenerjev v Evropi in da je dal košarki v nekdanji Jugoslaviji še več kot legendarni profesor Aleksandar Nikolić.

Strateg reprezentance Jugoslavije ob osvojitvi zlatih kolajn na OI 1980 in SP 1970. srebra na OI 1968, SP 1967, EP 1969 in 1971 ter brona na SP 1972 je pri skoraj 83 letih še vedno izjemno živahen in pronicljiv analitik. »Moja merila so še vedno zelo visoka, zato moram na žalost poudariti, da sem na letošnjem EP za mlade reprezentance videl zelo malo zares obetavnih košarkarjev. Zavedam se, da je mladina danes drugačna, kot je bila nekoč in da komercialne zahteve zmanjšujejo možnost za vadbo zaradi številnih tekem. Toda sporen je tudi odnos trenerjev do mladih igralcev. Ne dovolijo jim, da bi izstopali in tako imamo cele kopice uniformiranih košarkarjev. Samo po številki na dresu veš, kdo je kdo, po slogu igre ne moreš nikogar prepoznati, saj je videti, kot da bi prišli iz kalupa. Toda praksa kaže, da pet enakih košarkarjev ne more dobiti tekme višje ravni,« je bil kritičen Ranko Žeravica. V nos pa mu gre predvsem pomanjkljivo znanje upov evropske košarke.

»Trenerji pač ne zahtevajo, da bi igralci izpilili svoje individualne veščine do popolnosti. Zato imamo visoke fante, ki ne znajo izkoristiti svojih centimetrov, ali hitronoge, ki ne znajo unovčiti hitrosti. Nasploh sta tehnika in individualna taktika v današnji košarki na nizki ravni. Od 90. let prejšnjega stoletja je obramba zelo napredovala, toda zakaj ni razvoja v napadu? Vsi v nedogled vztrajajo le pri 'pick'n'rollu', kar je smešno,« je poudaril Žeravica, ki je več pričakoval tudi od slovenske reprezentance: »Presenetil me je njen voljni padec v dvoboju s Francijo. Leo Westermann je brez težav zagospodaril na parketu, pokazal, da je najsposobnejši med vsemi nastopajočimi v Ljubljani, in da bo po nadaljnji uveljaviti v dresu Partizana postal zelo dober branilec za ligo NBA. Ne verjamem, da je padec slovenskega moštva posledica značajskih značilnosti naroda. Nekoč sta bila Marjan Kandus ali Ivo Daneu zgled nepopustljivosti in tudi poznejši reprezentanti iz Slovenije so bili žilavi borci. Menim, da je Sagadinovo moštvo pogrešalo predvsem vodjo na parketu, nekoga, ki bi po potrebi ozmerjal vse ...«