Ljubljana – Grozljiva poškodba Paula Georgea na pripravljalni tekmi reprezentance ZDA ostaja v ameriški košarki glavna tema pogovorov. Analitiki ocenjujejo, da po njej marsikaj ne bo več tako, kot je bilo. Odpor klubskih lastnikov do »nepotrebnega tveganja« drago plačanih zvezdnikov se namreč stopnjuje.
Čeprav bo slovenske barve na letošnjem svetovnem prvenstvu branil le en košarkar iz lige NBA – med mundialom 2006 so imeli ameriške delodajalce Primož Brezec, Rašo Nesterović, Boštjan Nachbar in Beno Udrih, Uroš Slokar pa se je isto poletje podal v Toronto – zaplet močno zadeva tudi našo izbrano vrsto, saj še ni imela tako dominantnega košarkarja, kot je Goran Dragić. Phoenixovi šefi so že doslej spremljali njegovo pripadnost izbrani vrsti z veliko mero skepse ter mu letos dovolili le močno omejeno poletno vadbo in nastop na treh od 14 ogrevalnih tekem Slovenije, v prihodnje pa bodo zagotovo še manj naklonjeni izpostavljanju najboljšega igralca Sonc.
Adam Silver, ki je 1. februarja nasledil dolgoletnega komisarja NBA Davida Sterna, je v prvih izjavah ubral pomirjevalen ton. Priznal pa je, da bo huda nezgoda prvega zvezdnika Indiane, ki bi utegnil izgubiti celotno sezono 2014/15, obudila žolčne debate o športnih in poslovnih razmerjih med klubi, NBA in FIBA. »Do takšnih poškodb lahko pride kjerkoli in kadarkoli. Naši asi radi igrajo za svoje domovine in so veliko prispevali k povečanju priljubljenosti košarke po vsem svetu. Njen razcvet se je začel leta 1992, ko so košarkarji iz lige NBA prvič zaigrali na OI. O tej temi se bomo pogovorili na septembrski seji tekmovalne komisije NBA in oktobra, ko se bo sestala skupščina lastnikov,« pravi Silver, ki se še ni javno ogrel za Sternovo propadlo pobudo, da bi na OI nastopali le košarkarji do 23. leta starosti, podobno kot pri nogometu.
Precej drugačnega mnenja je kot običajno Dallasov lastnik Mark Cuban, ki se že dolgo zavzema za spremembo celotnega košarkarskega ustroja. »Mednarodni olimpijski komite ima NBA za norca. Obrača milijarde in je leglo korupcije, ob katerem je televizijski mafijec Tony Soprano videti kot svetnik. Največja prevara MOK je, da mu je uspelo prepričati športnike, da sta bistvo OI domoljubje in nacionalni ponos. Poklicni športniki so dovolj pametni, da se izogibajo reprezentančnim tekmovanjem pred podpisom novih pogodb. Ko si zagotovijo visok zaslužek za naslednja leta, pa celotno tveganje prenesejo na klube, zato da si lahko pri MOK, nacionalnih olimpijskih komitejih in panožnih zvezah polnijo žepe. Lepo je gledati, ko naši fantje igrajo na OI proti Španiji ali Argentini, toda nič manj zanimivo ne bi bilo, če bi se udarila moštva do 21. leta. Košarkarji in lastniki bi se morali hkrati poenotiti in sami pripraviti svetovno prvenstvo,« meni Cuban, ki je dolga leta od blizu spremljal razdvojenost Dirka Nowitzkega in posledice njegovega igranja za nemško izbrano vrsto.
»Zato lahko le ponovim svojo dve leti staro zamisel: če bi v slovarju poiskali besedo bedak, bi ob njej našli fotografijo ameriške košarkarske reprezentance, ki igra brezplačno, zato da lahko številne korporacije in ameriški olimpijski komite še bolj bogatijo,« pravi Dallasov lastnik in vztraja, da niti eden od košarkarjev lige NBA ne bi branil barv svoje države, če bi moral ob morebitni poškodbi prevzeti finančne posledice.
Ameriški klubi lahko po veljavnih predpisih prepovejo svojemu košarkarju igranje za reprezentanco le zaradi utemeljene nevarnosti, da bi si lahko poslabšal že obstoječo poškodbo. To možnost je letos izkoristil San Antonio v primeru Emanuela Ginobilija. Sicer pa lahko le upajo, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Paul George je pred meseci sklenil novo petletno pogodbo, vredno 92 milijonov dolarjev, zavarovanje pa bo Indiani povrnilo 80 odstotkov njegove plače šele, ko bo manjkal vsaj na 41 tekmah. Njegov zaslužek se bo hkrati štel v plačilni limit kluba in pri »davku na razkošje«, če bo Indiana presegla »salary cap«, kar ji bo zelo otežilo najem nadomestnega igralca. Športne posledice takšne nezgode pa je nemogoče izmeriti.
Vse pomembnejšo vlogo imajo tudi osebni agenti športnikov, ki razumljivo gledajo na finančno plat tekmovanj. Večina jih priznava, da si lahko manj znani košarkarji ustvarijo ime z igranjem za reprezentanco, za uveljavljene pa velja nekoliko drugačna logika. Večina svojim strankam svetuje, naj se odzovejo klicu domovine šele, ko bodo uresničili svoje glavne cilje v ligi NBA – osvojili naslov prvaka in zaslužili dovolj denarja.













