Tiskane izdaje
Zagreb – Koliko slovenskih navijačev bo napolnilo tribune zagrebške Arene že ob uvodnem dvoboju s Hrvaško, je bilo najpogostejše vprašanje v dneh, še bolj pa urah pred odprtjem turnirja. Na Hrvaškem se je namreč močno razširilo prepričanje, da so Slovenci izkoristili nakupe prek meja in močno povečali svojo kvoto, kar se sicer ni uresničilo, a se jih je še vedno zbralo kar 4000.
Slovenski navijaški fenomen nam sosedi močno zavidajo. Tukajšnji novinarji radi potarnajo, da je »zastonjkarstvo« pri njih še veliko bolj priljubljen konjiček kot pri nas, veliko jih je tako z nakupi vstopnic čakalo do konca in poskušalo nato prek zvez in poznanstev priti do dragocenega lista papirja. In kako ironično, če ne drugače, pa z nakupom pri slovenski množici pred dvorano, saj so vstopnice v redni prodaji pošle že pred časom. Kako različna kulta okoli reprezentance sta zgradili državi v zadnjih letih, je bilo očitno tudi med tekmo, ko je hrvaška publika v veliki meri delovala gledališko in ritem prepuščala »janezom«, ubranim tako vokalno kot slogovno. Brendiranje navijačev v Sloveniji pač ne popušča in tudi letos so prejeli zelene majice, zaradi katerih je južna tribuna ob poskakovanju na Kdor ne skače, ni Sloven'c valovila kot sveža trava v zgodnji pomladi.
Pisana množica dialektov z raznih koncev Slovenije je v urah pred tekmo dala slutiti, da je košarka spet povezala razne regije, mnogi so z veseljem izkoristili organizirane avtobusne in železniške prevoze. Vlak jih je denimo pripeljal le streljal od dvorane, do Remetinca, ki je bolj znan po zaporu, v katerem sedijo znana imena hrvaškega političnega prostora, tudi Ivo Sanader. »Super je bilo, malo smo peli, malo pili. Sproščeno. In še misliti ni treba na nič, če se ne voziš sam,« sta razlagala Maja in Andrej iz Kranja, nikogar ni motilo, da jih je nenehno spremljala posebna enota policistov, saj organizatorji niso ničesar hoteli prepustiti naključju. Da je šlo bolj za preventivni ukrep, je potrdil že pogled na ploščad pred dvorano, kjer so se rdeče-bele in zelene majice z odštevanjem proti tekmi vse bolj mešale, v dveh jezikih pa si tu in tam nazdravljali in želeli srečo tudi ob šankih Pivovarne Laško, ki je skrbela za točenje pijače v »navijaški coni«.
Pravega središča sicer ni bilo, bolj sem ter tja razmetane stojnice v radiusu 50 m okoli dvorane. Enemu od Slovencev je tako takoj po kontroli vstopnic z razočaranjem ušlo: »A to je to?« Hrvaški organizatorji so se pač nekaterih stvari lotili precej bolj klavrno kot pred dvema letoma slovenski, a hipno razočaranje je kmalu zamenjala pesem, marsikdo pa je zgodnji prihod na tekmo izkoristil tudi za ogled muzeja Dražena Petrovića v središču mesta. Včeraj so tam zatrdili, da se jim je obisk povečal za nekajkrat in da je bila polovica obiskovalcev prav iz Slovenije. Slovenci so bili tudi največji potrošniki na stojnicah s hitro hrano in pijačo okoli dvorane, dvoboj pa je prinesel premik tudi v navijaški kulturi. Himni obeh držav sta minili brez žvižgov, zato so Hrvati goste po koncu z veseljem poslali na pot z besedami: Do naslednjega svidenja.
