Tiskane izdaje
Ljubljana – Če ima moštvo drugo najskromnejšo obrambo med 36 udeleženci evropskega pokala in v dveh kolih prejme v povprečju 91 točk, mora biti presneto učinkovito, da je lahko konkurenčno. Union Olimpija je eno tekmo dobila, lahko pa bi se ognila tudi porazu v Nanterru. Potrebovala bi le normalno obrambo in normalen met za tri točke.
V sredo marsikaj ni bilo normalno, kar glede na finančne in kadrovske omejitve Ljubljančanov ni težko razumeti. Po imenitni predstavi proti Crveni zvezdi, med katero so prikazali 40 minut zbrane igre brez velikih nihanj, pa se je vendarle težko sprijazniti s tako kakofoničnimi amplitudami. Stožiški košarkarji bi lahko v Franciji nedvomno zmagali, če bi se približali igri iz Beograda. A se niso in so celo pomagali domačemu moštvu, da je dobilo krila v prvi četrtini in premagalo krizne trenutke v tretjem delu. Toda kaj lahko bi doživeli tudi pravi polom, zato je končnih -13 še kar sprejemljiv zaostanek.
Prav za toliko je Nanterre vodil že po uvodni četrtini (28:15), v kateri je organizator igre Gerald Robinson dosegel le štiri točke manj kot vsi gostje skupaj, domača zasedba pa zadela eno trojko več (4) kot Ljubljančani na koncu. »Nanterre je igral odlično, mi pa nikakor nismo mogli najti pravega napadalnega ritma. Ko smo se nekako povsem približali gostiteljem, pa smo si privoščili niz napak, tako v obrambi kot napadu, in Francozi so zasluženo zmagali. Bili so boljši,« je priznal Olimpijin trener Gašper Potočnik. Zaman si je obetal, da se bodo njegovi košarkarji lotili obrambnih nalog bolj osredotočeno in čvrsto kot pred tednom proti Trentu. V pičlih desetih minutah igre so prejeli le dve točki manj kot proti Crveni zvezdi – do polčasa. Do glavnega premora pa so jim aduti francoskega moštva že natresli le eno točko manj kot deset dni poprej Krka v celotni tekmi.
Kolaps obrambe je pomenil, da bi morali Ljubljančani zadevati v rafalih. Toda po štirih zaporednih uspehih je obtičala v zraku tudi ocena, da so zaradi taktične raznovrstnosti in številnih nevarnih strelcev z večje razdalje neugodni v različnih okoliščinah. Tokrat so po številu doseženih košev za dve točki sicer prekašali gostitelje in odlično izvajali proste mete (15:17), a okrepili sum, da bodo v zahtevnejših tekmah živeli od trojk in zaradi njih tudi »umirali«. Potem ko so proti Trentu in Crveni zvezdi skupno metali za tri točke 24:42, po šestih kolih lige ABA pa pri tej prvini vodijo z najboljšim izkoristkom (36,7 %), so v sredo s trojkami zbrali kar 24 točk manj kot Nanterre. Pač pride tudi takšen dan, bi lahko rekli, potem ko sta z velike razdalje zadela le krilni center Sava Lešić in dirigent Zach Wright. Toda za takšne primere so potrebne alternative v obliki globinske igre, kakršnih ni veliko na vidiku, in nasprotnih napadov, ki pa so lahko le plod boljše obrambe.
Wright je bil celo paradoks v stožiški ekipi, saj se je pri 30 letih precej bolj uveljavil s prodornostjo kot z mehko roko: v 22 nastopih v evroligi 2013/14 v dresih Bamberga in Panathinaikosa ni zadel niti ene trojke, v prejšnjih treh sezonah v evropskem pokalu le deset v seštevku. V sredo je bil pri 188 cm višine prvi skakalec dvoboja (osem skokov je zbral tudi Gregor Hrovat), dodal je še pet asistenc, a tudi šest izgubljenih žog. Najboljši statistični indeks večera (24) pa je precej zvodenel zaradi občutka, koliko več je za svoje moštvo postoril njegov neposredni tekmec Robinson, ki je postavil Nanterre na zmagovalno tirnico in ga močno potisnil proti cilju. Toda kaj potem reči o treh slovenskih reprezentantih z letošnjega EP, ki so skupaj prispevali pet točk v Olimpijino bero? Sašo Zagorac (5), Luka Rupnik in Mitja Nikolić (oba z ničlo) zmorejo precej več in veliko bolje.
