Tiskane izdaje
Ljubljana – »Dokazali smo, da znamo igrati,« je po porazu v Trentu med drugim ocenil trener Olimpijinih košarkarjev Gašper Potočnik. V mislih je imel kajpada prvi polčas, ki je predramil upanje; žal lažno. Toda kaj je potem dokazal primanjkljaj 23 točk v nadaljevanju? Da stožiško moštvo ne zna igrati ali da mu manjkajo nekatere druge športne odlike?
Kolaps v sredinem drugem polčasu – predvsem v obrambi – bi lahko pripisali oslabljeni zasedbi brez poškodovanih Saša Zagorca in Blaža Mahkovica. Toda to bi bilo preveč preprosto. Pomenilo bi, da smo pozabili na kronično pomanjkanje energije in volje v prejšnjih nastopih ter osem porazov Ljubljančanov v zadnjih devetih nastopih na evropski in regionalni sceni. Denimo na nedeljski polom proti Cedeviti, ob katerem so zaostali za 20 točk že v uvodnih 18 minutah igre. Prezrli pa bi lahko tudi neobičajno razmerje med učinkom najstarejših članov moštva in mladci, ki bi morali imeti dovolj moči za dve tekmi v enem večeru, pa se neredko vlečejo po parketu že med ogrevanjem.
Da so Ronalds Zakis (20), Sava Lešić (16) in Zack Wright (15) v Trentu v Italiji skupaj prispevali 51 točk in 19 skokov, je lahko le pohvalno. V minulih letih smo namreč vse prevečkrat kritizirali Olimpijine nakupe v tujini. Toda kaj so (vnovič) počeli njihovi mladi pomočniki? Miha Lapornik je sicer ponudil solidnih 11 točk, a je bil pri drugih prvinah podpovprečen, preostala šesterica pa je v seštevku dodala pičlih 15 točk in v prelomnih trenutkih nemočno capljala za gostitelji. Iz lovcev so v hipu postali prestrašena divjad in perjad.
Nasploh v tej sezoni neredko prevladuje vtis, kot da so stožiške fantiče potisnili v kategorijo odraslih mož. Razlika je namreč očitna po telesni zgradbi, eksplozivni moči in tudi po tehnično-taktičnem znanju. Hkrati pa vemo, da ti košarkarji niso nekakšni mimoidoči skozi Stožice, ampak plod vseslovenskega znanja, in da prav veliko boljših niti nimamo. Spomnimo se, da je Luka Rupnik igral na EP že leta 2011, letos pa sta mu družbo v reprezentanci delala Mitja Nikolić in Zagorac. Kandidata za eurobasket sta bila tudi Lapornik in Mahkovic, ki ju je Jure Zdovc izluščil iz izbrane vrste B, Gregor Hrovat je doslej nosil dres vseh državnih selekcij razen elitne, Blaž Mesiček in Vlatko Čančar pa sta pri 18 letih med nosilci igre reprezentance U-20. Celo Vasilije Vučetić, ki deluje, kot da bi mu po lanski obetavni sezoni izsrkali vso kri in resetirali center za koordinacijo, je s Srbijo osvojil srebro na mladinskem EP. Ali je Union Olimpija v zadnjem desetletju res postala tako zakleta, da košarkarji pri njej izgubijo voljo do igre? Seznam upov, ki niso upravičili velikih pričakovanj, je namreč zelo dolg, z njim pa bi si lahko belili glavo vsi nasledniki Sigmunda Freuda.
Vse preveč je zapletenih dejavnikov, da bi lahko na hitro prišli do banalnega odgovora, da so Stožice pač leglo »nesposobnežev« – vodstvo, trenerji in igralci. Marsikaj so fantje – tako kot številni slovenski vrstniki – zamudili že v svojih matičnih okoljih. Ob prihodu v Tivoli pa so morali prevzeti vloge, za katere niso bili usposobljeni, in breme velikega pričakovanja javnosti, kakršnega v Novem mestu, Šentjurju, Domžalah ali Laškem še zdaleč ne bi občutili. Olimpijini sledilci pač še vedno uporabljajo zahtevna merila iz preteklosti, pa še ta s kančkom nedoslednosti. Po povprečnih sezonah z zasedbami iz tujih legionarjev so bentili, da tega ne mislijo gledati, da pa bi z veseljem kupovali vstopnice, če bi bili v moštvu domači fantje. V tem primeru bi jim ploskali tudi za napake. Pa so mladi Slovenci igrali že lani in letos še toliko več, a do prave »kemične reakcije« ni prišlo. Celo nasprotno, v Stožicah je prišlo do obojestranske blokade, ob kateri lahko Olimpijini košarkarji prikažejo nekaj več le, ko od njih nihče ne pričakuje ničesar.
Tudi ob polčasu v Trentu so bržkone presenečeno ugotovili, koliko bi jim lahko prinesla zmaga.
