Njegova prihodnost so jabolka in češnje

Še vedno bi lahko delil banane, a zdaj raje obira jabolka. Darko Miličić je veljal za enega največjih košarkarskih talentov, toda kasneje je zablestel z vsem drugim, samo s košarko ne. Kljub temu je v kratki karieri v ligi NBA zaslužil dovolj za brezskrbno življenje. Po nekaterih težavnih letih je v zadnjih mesecih uteho našel v naravi.

Za vedno bo ostal ena največjih napak košarkarskih strokovnjakov. Čeprav je bil še najstnik, so mu vsi napovedovali bleščečo kariero v ligi NBA, za nekatere je bil celo novi Dirk Nowitzki, a nato je košarkarski svet zapustil skozi stranska vrata. Leta 2003 je sodeloval na zgodovinskem draftu. Miličić je bil drugi nabor, izbral ga je Detroit, pred njim je bil samo LeBron James, za njim pa Carmelo Anthony, Chris Bosh in Dwyane Wade. Vsi štirje so postali globalni zvezdniki, zgolj Miličić je zatajil. »To bi bil najboljši draft vseh časov. A zgolj če mene ne bi bilo zraven,« se še danes rad pošali nekdanji srbski košarkar.

O svoji ponesrečeni karieri govori povsem odkrito, brez kančka obžalovanja. Verjetno zato, ker sam niti ni hotel postati košarkar. Preprosto je bil ujetnik svojih 215 centimetrov in 130 kilogramov, zato so vsi pričakovali, da bo kot hrust strašil pod košarkarskimi obroči, toda tega poslanstva v sebi ni čutil. »Nič v moji karieri ni šlo po pričakovanjih. V ligo NBA sem odšel kot otrok, komaj sem bil polnoleten, do košarke pa nisem imel pravega odnosa. Ne gre toliko za to, da bi sovražil košarko, ampak sem do nje preprosto ravnodušen. Ko zdaj gledam kakšno tekmo lige NBA, sploh nimam občutka, da sem bil del tega cirkusa,« je odprl svojo dušo.

V ligi NBA je v epizodnih vlogah preživel devet let pri Detroitu, Orlandu, Memphisu, New Yorku, Minnesoti in Bostonu. V Združenih državah Amerike se ni znašel, težave je imel s soigralci in trenerji. »V Ameriki se v garderobi vsi pogovarjajo samo, kako je kdo zabil žogo v koš ali preigral nasprotnika. Nisem se znašel med njimi. Težko je uspeti v ligi NBA, če od prvega dne razmišljal zgolj o tem, kako bi se čim prej vrnil domov v Srbijo,« se je razgovoril. Kljub temu se lahko pohvali, da je z Detroitom leta 2004 osvojil šampionski prstan za naslov prvaka lige NBA.

Vsega je imel dovolj 17. novembra 2012. Tedaj je bil član Bostona, njegovi soigralci so se zbirali v garderobi pred tekmo s Torontom, toda Miličić je potrkal na vrata trenerja Doca Riversa. »Na centrskem položaju imate Jasona Collinsa in Fabricia Mela, kar je povsem dovolj,« je začel s svojim poslovilnimi besedami: »To govorim zato, ker bom pospravil svoje stvari in grem domov.« Rivers ni mogel verjeti slišanemu, zato je nejeverno odgovoril: »Darko, kaj govoriš? Kam greš? Danes boš igral.« Toda Darko je že zdavnaj vedel, da liga NBA zanj ni pravi prostor. »Doc, ne morem. Konec je. Danes ne bom igral. Pravzaprav ne bom igral nikoli več. Hvala za vse, ampak ni se posrečilo. Odhajam.«

Ko ni bilo več poti nazaj, so pri Bostonu uradno sporočili, da se Darko začasno vrača domov k svoji bolni materi, toda v resnici njegova mati ni bila huje bolna in je kmalu ozdravela, a Darko je ostal prav tam – doma v Srbiji.

Tudi doma sprva ni našel miru. Ostal je v športu, vendar se je odločil za kariero borca v kikboksu. Imel je povsem izklesano telo, toda surova moč ni bila dovolj proti spretnejšim borcem. Ko je prenehal kikboks, sta si najbolj oddahnili njegova mati in žena. »S kikboksom sem začel bolj za šalo kot zares, da pomagam prijateljem pri promociji tega športa. Vse od začetka sem vedel, da bo to kratka epizoda.«

Močne roke je pred tem pokazal že v ZDA. Zaradi vseh nesoglasij in težav z okolico je v navalu besa lastnoročno razbil skoraj celotno domovanje, trpele so tudi stene v garderobah, dvakrat si je zlomil roko kar na igrišču. Nobenih zadržkov ni imel niti pri izboru besed, ko je vse naokoli obstreljeval s psovkami.

Čeprav nikoli ni zablestel v ligi NBA, nanj v ZDA nikoli niso zares pozabili, saj je ostal zanimiv, ker je bil tako slab. In tudi zato, ker je v svojem kasnejšem življenju le redko pazil na svojo zunanjo podobo. V javnost je zato prišel posnetek, kako zgoraj brez in vidno porejen popiva med prijatelji, zraven pa simbolično ponuja pivo tudi tetoviranim četniškim poglavarjem na svojem telesu. Bizarno in nepozabljivo.

A da človek stopi na prava pota, ni nikoli prepozno, je spoznal tudi srbski velikan. Po vstopu v četrto desetletje življenja je svoj mir našel v sadjarstvu. V bližini mesta Sombor v pokrajini Vojvodina je kupil 120 hektarjev zemlje, da na njih goji jabolka, svoj pridelek pa že izvaža v Dubaj, Rusijo in nekatere afriške države. Naslednji izziv bo nasad češenj, kar je bojda še bolj donosen posel, vsaj tako je prepričan Miličić. »Rad bi posadil češnje. Resnično sem prepričan, da mi lahko uspe,« je rekel.

Za sadjarstvo so ga navdušili prijatelji iz otroštva, saj vsi se ukvarjajo z različnimi oblikami kmetijstva. Znanje je iskal tudi v Italiji, zato je poskrbel, da so ustrezno oskrbeli celoten sadovnjak in da zdaj vse poteka po najnovejših načinih pridelave jabolk. »Ob tem čutim ponos in pravo srečo. Ni lepšega, ko hodiš med drevesi in obiraš sadove lastnega dela,« je Miličić vedrega nasmeha, ko se sprehaja v svojem sadovnjaku.