Tiskane izdaje
V torek je Slovenija dobila že 11. selektorja košarkarske reprezentance, vendar izbor že dolgo ni minil v tako mirnem ozračju; bržkone od osamosvojitve in takrat samoumevnega Zmaga Sagadina. Rado Trifunović je namreč kot naročen za negotove razmere po osvojitvi zlate kolajne na letošnjem eurobasketu in prisilnem odhodu Igorja Kokoškova ter pred kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2019, ki se bodo začele že prihodnji mesec.
Trifunović zelo dobro ve, kaj vse ga čaka na poti. Tudi sam je nosil dres izbrane vrste, preizkusil se je kot klubski trener, v kolesju Košarkarske zveze deluje od leta 2012 kot strokovni vodja projektov mlajših kategorij, od SP 2014 naprej pa je bil vedno tudi pomočnik selektorja članskega moštva. Najprej je stal ob strani Juretu Zdovcu, nato Igorju Kokoškovu in v tem obdobju do obisti spoznal njun sistem dela ter košarkarje – v dobrem in slabem. Iz igralskih dni dobro pomni tudi čase, ko je Slovenija morala (vse do EP 2005) redno igrati v kvalifikacijah za velika tekmovanja in ko ni mogla računati na košarkarje iz lige NBA. Na poti do naslednjega SP na Kitajskem bodo okoliščine še bolj zapletene, saj jo bo morala reprezentanca premagati tudi brez evroligaških adutov, a njeni tekmeci ne bodo prav nič na boljšem; Španija celo na slabšem.
Zdaj 44-letni Domžalčan bo imel glede na predhodnike ne ravno zanemarljivo prednost, saj mu bo Kokoškov stal ob strani v vlogi svetovalca, pomočnika pa bosta ostala Jaka Lakovič in Aleksander Sekulić, člana zlatega strokovnega štaba z letošnjega eurobasketa. Seveda pa bo moral dokazati, da se lahko uspešno prelevi iz asistenta v prvega stratega in si pridobi popolno avtoriteto pri igralcih, med katerimi ne bo kapetana Gorana Dragića, in da se med službovanjem pri KZS ni trenersko uspaval.
Zadnjič je namreč vodil klubsko moštvo v sezoni 2011/12, leta 2015 pa je bil še selektor slovenske reprezentance B. Mimogrede se bo moral odpovedati funkciji strokovnega sveta pri KZS, zaradi katere je že lep čas v manjšem konfliktu interesov, zdaj pa bi moral na koncu tekmovalnega obdobja dobesedno ocenjevati samega sebe.
Začel z Borisom Gorencem
Sposobnosti novega slovenskega selektorja zelo dobro pozna Lado Gorjan, dolgoletni trener in nato direktor Heliosa. Trifunović se je namreč učil košarkarske abecede pri njem, podpiral je njegov igralski preboj v člansko moštvo domžalskega prvoligaša in reprezentance vseh starostnih kategorij ter uspešen začetek trenerske kariere. In leta 2009 je učenec popeljal Helios v finale slovenskega prvenstva.
»Rado je začel trenirati košarko zelo zgodaj, v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole. Kot otrok je bil malo debelušen in na pionirskih tekmovanjih ni bil prva violina našega moštva, ki je bilo tedaj na vrhu slovenske košarke in leta 1988 tudi državni prvak. Igral je v generaciji Borisa Gorenca, Marjana Košaka, Mateja Pajniča, Jana Vasleta, leto mlajšega Mihe Šetine ... To so bili časi spopadov na dveh frontah, v državnem prvenstvu in na pionirskem festivalu. Ko je zrastel in si izklesal telo, se je začela njegova pot naglo vzpenjati,« se spominja Gorjan, prav tako, da je njegova tedanja četica nadobudnežev bila ogorčene bitke s Slovanom.
V osnovnošolskih dneh so za rod 1973 s Kodeljevega igrali zdajšnji predsednik KZS Matej Erjavec, poznejši reprezentant Boštjan Leban in leto mlajši Uroš Ivanović, nato uveljavljen košarkar, zdaj pa komisar na domačih in mednarodnih tekmah. Rašo Nesterović je bil takrat še premlad, a je s Trifunovićem nastopil na evropskem prvenstvu 1997 pod vodstvom Andreja Urlepa, prav tako Zdovc, ki je zanj zastavil besedo pred tremi leti, ko ga je izbral v svoj štab za SP. Zelo pomembno podporo pa je imel »Trifko« v družinskem krogu.
Dokazati bo moral, da je alfa samec
»Nanj je imel zelo velik vpliv šest let starejši brat Dušan, ki je polnih 21 let igral za člansko moštvo Heliosa in bil vrsto sezon kapetan ekipe. Stanovali so le 50 metrov stran od domžalske dvorane in Duško, kot ga je klical, ga je pripeljal na prvi trening. Na igrišču mu je tudi dokazoval, da je košarka veliko več kot metanje žoge na koš, saj je bil zelo dober obrambni igralec in delaven fant. Ob aktivnem igranju košarke se je denimo zaposlil na strojevodja, saj je že kot pionirček sanjaril, da bo nekoč vozil vlak. Še danes je to njegova služba,« se je Gorjan še enkrat ozrl v preteklost.
Rado Trifunović je prvič oblekel dres članske reprezentance 15. junija 1996 v pripravljalni tekmi z reprezentanco ZRJ Jugoslavije do 22 let in dosegel šest točk. Skupaj je zbral osem prijateljskih nastopov, v katerih je dosegel 55 točk (največ 16, proti Hrvaški leta 1997), sedem v kvalifikacijskih tekmah (8 točk) in pet na EP (7). Že 23. novembra, ko se bo Slovenija začela prebijati proti SP v dvoboju z Belorusijo, in tri dni pozneje še proti Španiji pa bo moral dokazati, da je alfa samec, kos vsem izzivom. Znanja mu zagotovo ne primanjkuje.
»Drugače kot vrstniki, ki so jo po vadbi običajno ucvrli iz dvorane, je Rado praviloma ostajal dlje in črpal dodatne informacije. Vedno je bil miren, marljiv in željan znanja. Spraševal je in se učil ter se tudi pozneje nenehno izpopolnjeval. Povsem se je predal košarki. Ko so ga začele ustavljati poškodbe, je pokazal smisel za delo z otroki. Vključil se je v trenersko delo v našem klubu, sčasoma je dobil vlogo poklicnega trenerja za mlajše kategorije. Z njim smo imeli dolgoročne načrte, zato smo si leta 2011 zaželeli, da bi se kalil ob Zmagu Sagadinu, a so mu Laščani zmešali glavo in je odšel. Škoda, zato pa mu lahko zdaj zaželim vso srečo,« za konec pravi Lado Gorjan.
