Tiskane izdaje
Peter Vilfan je bil zaradi nemirnega duha sila ustvarjalen košarkar. Zdaj je iskriv sogovornik, saj na razmere poskuša gledati s karseda širokega zornega kota. Med finalom lige Telemach ga prevevajo mešani občutki zaradi vzpona »majhnih« in pogroma »velikih«.
Se tudi vam med pohvale za Rogaško in Tajfunom prikrade skrb za prihodnost slovenske košarke?
Takšen finale zame ni šok, saj so zadnje sezone napovedovale nekaj podobnega. Najprej je opešala Union Olimpija, ki pet let zapored ni mogla osvojiti slovenskega naslova, zato mi je bilo jasno, da se bo nekaj podobnega prej ali slej zgodilo tudi Krki. Saj ni takšna velesila, da bi bila deset let zapored prva. Toda zanjo se najde opravičilo, saj je to njen prvi spodrsljaj v šestih letih, čeprav je zanj zaradi špekulacij v uvodnem delu DP v precejšnji meri kriva sama. Za Ljubljančane, od katerih bi pričakoval, da bodo v domači ligi napadli z vso energijo, željo in ponosom, pa ga ne vidim.
Pred dvema letoma, ko je Union Olimpija ostala brez mesta v evroligi in četrtič v nizu praznih rok v DP, ste dejali, da si niste predstavljali, da bo kdaj padla tako nizko. Ste podcenjevali globino brezna?
Ko pride kriza, si rečemo, saj bo minila. Mislil sem si, da je tako kot Slovenija majhna in finančno šibka, a da si bo nekako opomogla in se vrnila v evroligo. Zdaj ima ogromne težave že v domači ligi, a si ne upam reči, da je na najnižji točki. Nihče ne zna napovedati, ali bo imela v naslednji sezoni dovolj pokroviteljev in denarja, kdo bo vodil klub in kdo bo trener, kakšno bo moštvo. Predvsem pa je Union Olimpija le še ime, ki ima pravico nastopa v nekaterih tekmovanjih, ampak kot institucija, ki so jo nekoč vsi spoštovali, ne obstaja več.
Kdo so po vašem mnenju krivci za njen žalosten zaton?
Več jih je in začeti moram pri vrhu. Klub ima že poldrugo desetletje težave s predsedniki in leta 2006, ko je Zoran Janković postal ljubljanski župan, je prevzel tudi skrb za šport v mestu. Vztrajal je, da mora imeti predsednik Uniona Olimpije ime, karizmo, moč, vpliv in denar. A takšnega mu ni uspelo najti. Lep čas je iz ozadja polnil vrzel in storil veliko dobrega, od leta 2012 pa niti sam nima več vseh naštetih odlik. Olimpija ima sicer velike pokrovitelje, nihče od vodilnih v teh podjetjih pa ni v upravnem odboru kluba, tam so le nekakšni predstavniki uprav. Morda to na prvi pogled ni pomembno, toda košarkarje zanima, kdo jih vodi. V kriznih trenutkih potrebujejo močno osebnost in, ne slepimo se, tudi gledalci začutijo praznino.
Igralci pa jo slednjič zlorabijo in moštvo izkoristijo za uresničevanje svojih sebičnih interesov.
Tako je. V evropskem pokalu so bili dve leti enakovredni odličnim moštvom ali jih celo premagovali. Toda nižja ko je bila raven tekmovanja, bolj jim je bilo vseeno, kakšen je bil rezultat. Agenti so jih pač videli že jeseni. Podobne težave je pred polfinalom DP napovedal tudi Aleksandar Džikić za Krko.
Pred dvema letoma ste si tudi obetali, da bomo po domačem EP pričakali košarkarsko eksplozijo. Ali nas je dobesedno razneslo?
Takrat smo res pričakovali množično navdušenje za košarko in razcvet klubov, hkrati pa smo se bali, kaj se bo zgodilo, ko bo EP spraznilo vrečo s sponzorskim denarjem za slovenski šport. Dobili smo 20 dni užitkov in priznanje, da smo dobri prireditelji, ne pa vrhunskega uspeha. Tudi s finančnega vidika prvenstvo ni doseglo številk, o katerih so razmišljali pri KZS, klubi pa od vsega niso imeli nič.
Zdaj imamo simpatična okolja, izgubili pa smo mednarodno konkurenčnost in proizvodnjo vrhunskih košarkarjev.
Očitno so manjša moštva začutila priložnost, ko so videla, kaj počneta Olimpija in Krka. V glavnem so sestavljena iz izkušenih košarkarjev. Nekateri so veterani v še vedno dobrih igralskih letih in spretno uporabljajo svoje znanje s pomočjo okrepitev iz tujine. Zdaj sta Rogaška in Tajfun na vrhu in jima moramo čestitati, toda to ni dolgoročna formula za uspeh, kaj šele prihodnost slovenske košarke in reprezentance. Če analiziramo igralno raven posameznikov, hitro uvidimo, da med njimi ni vzornikov za naslednje rodove. Slovenska liga bi morala ponujati priložnost mladim, a je postala bojno polje preverjenih kadrov.
Vrh smo izgubili, povprečje pa se je nekoliko dvignilo, tako da imamo nekakšno uravnilovko. Ali ob tem pozabljamo, da že lep čas nimamo vlečnega konja, ki bi pritegnil pozornost širše javnosti z uspehi na mednarodni sceni in spodbudil junake prihodnosti?
Zdaj si lahko mislimo marsikaj, toda v letih, ko je bila slovenska košarka veliko močnejša, je vlekla Olimpija. Izraz je zdaj izgubil vrednost ali dobil celo slabšalni pomen. Brez takšnega kluba, pa naj se imenuje kakorkoli, naše košarke morda ne bo konec, saj jo imamo v krvi, vendar bo zelo težko napredovala. Pa čeprav bodo zaradi uspeha Rogaške in Tajfuna priložnost začutili tudi drugi in bomo morda pridobili širino. V višino se na takšen način ne bomo povzpeli.
Krka se ogiba vlogi vseslovenske »lokomotive«, čeprav ima močnega sponzorja in dolg niz domačih uspehov. Se lahko njena lokalna zgodba zasuka?
Prepričan sem, da bi lahko podjetje Krka z lahkoto dalo veliko več denarja v košarko. Ampak očitno je pripravljeno vlagati le do državnih naslovov in solidnega sodelovanja v ligi ABA. Novomeščani bržkone ne bodo nikoli prevzeli globalne vloge, kakršno je imela Olimpija.
Eden najpogostejših očitkov v slovenski košarki je, zakaj se Ljubljančani tako silijo. Toda vedno znova se pokaže, da nihče drug noče stopiti v njihove čevlje.
Novi državni prvak se bo znašel v dvomih že pri vprašanju, ali naj se odloči za ligo ABA, kar je zaradi omejitev okolij v Rogaški Slatini in Šentjurju povsem razumljivo. Če se ne bo odločil za preskok, to zame ne bo pomanjkanje poguma, ambicij ali sposobnosti, le zdrava realnost. Zgodovina zgovorno priča, da je lahko prenagljen korak za klube iz manjših krajev zelo nevaren. Toda zakaj se potem slepimo, da ne bi bilo v interesu slovenske košarke, da bi imeli močno Olimpijo? Vsake toliko časa je celo dobrodošlo, da je prvak nekdo drug, bilo bi pa neumno, če bi se naslajali ob težavah stožiškega kluba ali ga celo pustili propasti.
Podobne simptome najdemo v celotnem ljubljanskem športu. Imajo vodilni v klubih prevelike oči, premalo znanja ali oboje?
Ljubljana je res zakleta. Pri košarki smo pred leti molili, da bi kdo denarno pomagal Olimpiji in razmišljali, ali bi lahko to bil Joc Pečečnik. Toda ko sem predstavil to možnost, sem naletel na ogorčen odziv. Kaj? On? V naši instituciji? Zdaj imamo v nogometu primer Izeta Rastoderja. Ne bom se spuščal v organizacijo kluba in v napake, ki jih je morda storil, toda govorimo o človeku, ki je s svojim osebnim premoženjem rešil Olimpijo. O njem pa govorijo kot o zločincu. Zato se ne bi čudil, če ne bo nihče več poskusil vložiti denarja v ljubljanski šport. Starih obrazov nočemo več, novim ne zaupamo. Najraje imamo nekoga, ki se bo z veliko verjetnostjo osmešil, ali pa za vse okrivimo kar Jankovića. Saj si ni sam prilastil Uniona Olimpije, skoraj na kolenih so ga prosili, naj priskrbi denar, predsednika, dvorano, trenerja ... Pomagal je, ampak zdaj so njegove možnosti omejene.
Drugačen primer je bil lani Rašo Nesterović, ki ni obljubljal svojega kapitala, je pa želel pomagati Olimpiji z znanjem in s povezavami. A je naletel na velik odpor.
Kaj pa si misli, da je, so rekli. Ker je dobro metal na koš, bo pa kar predsednik? Saj nima izkušenj. Je pa lahko Olimpijin direktor nekdo, ki je pred leti urejal spletno stran kluba in ni poznal osnov košarke.
Kakšno sporočilo nudi Olimpijino vodstvo z molkom po polomu v DP? Bi moral Jani Möderndorfer vsaj simbolno odstopiti, čeprav se bliža volilna seja skupščine kluba?
Res je, nihče ni uradno spregovoril o odgovornosti predsednika, direktorja ali trenerja, ki se mu je pogodba sicer iztekla. Vsi so se potuhnili in čakajo, da bodo zadržali stolčke in se pretihotapili v ligo ABA. Že pred izborom predsednika, o katerem bi morali glasovati junija, bi si morali naliti čistega vina, sprožiti kadrovske spremembe in mobilizacijo vseh, ki Olimpijo podpirajo. V prvi vrsti pokroviteljev, saj ni dovolj, da dajejo denar. S klubom bi morali živeti, ne vem pa, ali je to izvedljivo. Če bodo šli naprej z istimi ljudmi, lahko čez leto pričakujemo podoben polom.
Tudi v evropski košarki vlada zmeda. Kaj pričakujete?
Če bo FIBA res lahko razdelila 150 milijonov evrov na leto udeležencem nove evrolige, kot je slišati, bo prevzela nadzor. Če denarja nima, se ne bo nič spremenilo. Pritiski na klube in grožnje s kaznimi za reprezentance so smešni, hkrati pa ne smemo pozabiti, da ima Ulebova evroliga dolgoročne pogodbe z moštvi, pokrovitelji in televizijami. V enem letu ne bo prišlo do sprememb, kar zbija legitimnost načrtom za novo regionalno ligo v nekdanji Jugoslaviji. Vsi, tudi KZS, želijo krepiti svoj vpliv in širiti tržne niše, moti pa me, da o koristi za košarko ne slišimo skoraj ničesar. FIBA niti ne predvideva slovenskega moštva v novi evroligi, kvečjemu bi lahko odigralo tekmo ali dve v kvalifikacijah, kar ni niti športna pridobitev niti vaba za pokrovitelje. In ko tako vzneseno govorimo, da si moramo povrniti neposredno prehodnost v mednarodna tekmovanja prek DP, se še vprašajmo: kdo si sploh želi v Evropo? Le Olimpija. In smo spet na začetku razprave.
Se strinjate, da bi morali KZS in klubi ugotoviti, kakšni so interesi in zmožnosti za igranje v evropskih pokalih in regionalni ligi ter postaviti strategijo slovenske klubske košarke?
To bi morali storiti pred leti. Zdaj grozi, da se bomo med seboj stepli v bitki, ki so jo zakuhali drugi.
