Olimpijini otroci okušajo, kako težak je kilogram

Ljubljana – »Želel bi si, da bi igrali v slogu, kaj otrok ve, kako težkih je sto kilogramov,« je pred začetkom sezone zaupal Sašo Filipovski. In če Union Olimpija v ligi ABA dobiva celo tekme, v katerih bi realno morala izgubiti, v evroligi ne more preslepiti zakonov fizike. Galatasarayu se je nekajkrat približala, a bila vedno daleč od uspeha.

Ljubljanski košarkarji se na evropski sceni spopadajo s podobnimi sindromi kot slovenska reprezentanca na letošnjem EP, čeprav med njimi po nezgodi Gorana Jagodnika ni nobenega izbranca Božidarja Maljkovića. Zavedajoč se svojih strelskih omejitev so si za cilj zadali nadpovprečno igro v obrambi, kar jim zaenkrat še ne uspeva, v napadu pa je stiska še veliko hujša, kot so se bali. Union Olimpija je tako v prvih štirih kolih evrolige trikrat igrala v Stožicah, pa vendar dosegla pičlih 65,25 točke na tekmo, kar ni le zaskrbljujoče skromno. V zadnjih 15 letih, od kar neprekinjeno igra med celinsko elito, jih ni še nikoli zmogla tako malo. Še več: pod mejo 70 točk se je v uvodnih delih tekmovanja spustila le enkrat, v neslavni sezoni 2009/10 na robu bankrota, ko je moštvo pod vodstvom Jureta Zdovca razpadalo pri živem telesu ter ob eni pičli zmagi v desetih kolih dosegalo 67,7 točke na tekmo in jih prejemalo 76,4. Torej je bila tudi obramba tedaj za odtenek manj porozna kot ob letošnjem začetku (76,5 točke).

Že kar neprimerna pa je primerjava s prejšnjo sezono, v kateri se je ljubljanska ekipa odlikovala s strelskim povprečjem 78,9 točke v uvodni stopnji evrolige ter imela vidno prednost v izkušnjah igralcev, individualnem znanju in »dolžini« moštva. In bolj ko se Filipovski poskuša ogniti eni šibki točki, bolj ga tepe druga. Proti Galatasarayu je denimo poskušal omejiti dejavnik neizkušenosti, zato je bistveno skrajšal igralsko rotacijo in od štirih mladih klubskih upov je večjo priložnost dobil le Sasu Salin, pa še ta je domala zapravil svojih 26 minut. Jaka Blažič, Dino Murič in Davis Bertans so v seštevku igrali 15 minut, na klopi pa je navzlic blagodejnemu vplivu na rezultat in ritem igre med šestminutno epizodo v finišu druge četrtine obsedel tudi nekoliko starejši Robert Rothbart. Pa smo že na drugi strani »kavlja 22«, zato vnovič citiramo Filipovskega: »Zavedam se naših napadalnih limitov, ki jih lahko nadomestimo le z izjemno bojevitostjo in moštveno igro.« S sedmimi košarkarji? Pa še tem bi morala dajati bojevniški ritem dirigenta Aleksandar Ćapin in Ben Woodside, ki sta pri svoji višini vse prej kot zgled agresivnega pritiska na tekmečeve branilce in hitrega prenosa žoge, ki bi omogočal razvijanje nasprotnih napadov.

Nachbarja le zastonj?

Kadrovske omejitve se tako začnejo prepletati s tehničnimi in taktičnimi. Ob preskromnem kroženju žoge se začne rušiti ravnotežje med zunanjo in notranjo igro, za katero je v glavnem zadolžen Ratko Varda, ki se največkrat sam prerine pod obroč. Branilci, krila in Damir Makota pa se po reprezentančnem zgledu vse bolj zaljubljajo v mete za tri točke, čeprav jih izvajajo s komaj 27,7-odstotno natančnostjo, pri tem pa pozabljajo ali celo zavestno opuščajo misli na druge prvine. Klasična prispodoba razmer je Danny Green (povp. 13 točk), poleg Varde (11) edini, ki pri Unionu Olimpiji dosega več kot osem točk na tekmo. Ob svojem evroligaškem krstu proti Barceloni je metal za dve točki odličnih 8:11, v preostalih treh nastopih skupaj le 3:10, v sredo ni poskusil niti enkrat. Zato pa strmo narašča število njegovih metov za tri točke: 0:3, 0:5, 5:7, 1:8... Če odštejemo preblisk proti Prokomu, je torej v preostalih treh dvobojih lučal trojke 1:16. To je, da ne bo pomote, vendarle le za malenkost slabše, kot doslej skupaj mečejo izza črte Varda, Ben Woodside (oba po 1:6) in Deon Thompson (0:4) ali trojica, ki naj bi imela natančnejše desnice: Markota, Bertans (po 2:7) in Salin (2:10). Ob teh podatkih bi bilo že kar nesramno reči, da se lahko igralci Uniona Olimpije upravičeno zanašajo na svojo natančnost, zato bi jih kazalo bolj odločno preusmeriti k osnovam košarke in vrednotam, na katere opozarja njihov trener.

Na zunanjo pomoč namreč očitno ne bodo mogli računati. Eden od klubskih velemož, ki je želel ostati neimenovan, je potrdil, da si Union Olimpija ne more privoščiti okrepitev, in da bi tudi Boštjana Nachbarja, o katerem se je začelo govoriti v zadnjih dneh, vzeli, če bi prišel domala zastonj. Zadnje fičnike bodo prihranili za »slovenizacijo« moštva pred tekmami DP, v katerih bo lahko igralo le pet od osmih tujih košarkarjev v moštvu. Pomanjkanje denarja je hkrati v soskladju z željo večine v klubu, da bi vztrajali na začrtani poti sistematičnega uveljavljanja ogrodja moštva za naslednjo sezono: Muriča, Blažiča, Salina, Bertansa in tudi Thompsona, ki je sklenil dveletno pogodbo. Danny Green se v zadnjih tekmah vse bolj (in že preveč) osredotoča na mete za tri točke.