Po karieri odkril druge čare košarke

Barcelona, pred dvema tednoma. Košarkarska vročica ni vladala zgolj na klopeh najboljših reprezentanc svetovnega prvenstva ali na tribunah z navijači. Tudi v ozadju je bilo živahno: funkcionarji, pokrovitelji, menedžerji, agenti, pogovori, sestanki, sklepanje novih poslov in poznanstev ... Na to stran je pred leti z igrišč prestopil Boris Gorenc. S svojo športno agencijo zdaj spoznava košarko še z druge plati. Kot pravi, neznansko uživa.

»Ker sem se odločil za konec igralske poti, še ne pomeni, da imam druge načrte. Brezglavo se ne bom podal v nič, nekaj tednov ali mesecev si bom vzel za premislek, možnosti pa je veliko. Manjša okolja me ne zanimajo, nočem pa, da bi me razumeli narobe in da bi bil kdo zato užaljen. Sem le toliko ambiciozen, da me po 20 letih igranja zanima le sodelovanje v evropskih projektih oziroma vsaj na visoki ravni. Če mi to ne bo uspelo, bom raje kar opravil s košarko v svojem življenju.« Tako se je nekdanji uspešni slovenski košarkar leta 2008, ob koncu športne kariere, v pogovoru za Delo oziral proti tedaj še megleni prihodnosti. A se je ta hitro izkristalizirala, prav zaradi njegovih visokih ambicij, ki so ga vedno gnale naprej tudi kot košarkarja, le da jih zaradi teh in onih omejitev (predvsem poškodb) prej teže uresničeval kot zdaj v poslovnem svetu.

Tako si je že v karieri, ki jo je začel in končal v Olimpiji, igral pa je tudi v Strasbourgu, Pau-Orthezu, Riminiju, Imoli, Sieni, Bologni, Vareseju, Olympiakosu, Snaideru, Himkiju, kratek čas pa tudi v klubu NBA Chicago Bulls, nabral veliko poznanstev, da je lahko začel svojo drugo kariero – menedžersko. »Vedel sem, da želim ostati v košarki, a mi služba trenerja ni dišala. Imel sem srečo, da sem na koncu kariere spoznal Vero Vakulenko, vodilno osebo CSKA Moskva. Tu se je začela moja zgodba. Postala sva prijatelja, ko sem se poškodoval v Himkiju, mi je pomagala pri operaciji in tako naprej,« je zdaj 40-letni Gorenc opisal svoj vstop v menedžment.

Ko smo ga torej nedavno ujeli na poslovni poti v Barceloni in ga poprosili za nekaj več besed o svojem delu, je priznal, da je precej zaseden. »Sem predstavnik za igralce po vsej Evropi, dejavni smo predvsem v Rusiji, Turčiji in Španiji. Ponosen sem, da zastopamo tudi kar nekaj najboljših trenerjev v Evropi, kot so Luca Banchi, trener Milana, Simone Pianigiani, selektor italijanske reprezentance, Jevgenij Pašutin, vodja ruske reprezentance, Zoran Lukić, trener Banvita, pa slovenski strokovnjak Zmago Sagadin in tako naprej. Zastopamo tudi številne slovenske in ruske reprezentante, nekaj Američanov, počasi se razvijamo in delamo, to je to.«

Za seboj imel prave ljudi

Zaveda se, da je imel izjemno srečo, da se je lahko učil od uspešne poslovne ženske, ki ima močan vpliv na košarkarskem trgu vzhodne Evrope, na noge je namreč postavila tako moskovski CSKA kot poljski Prokom. In uči se še danes, po šestih letih od ustanovitve športne agencije Prostep. »Vera je moja mentorica in tudi solastnica naše košarkarske agencije. Če imaš za seboj športno kariero, ti prepoznavnost sicer koristi. Toda če nimaš vsebine, se te stvari hitro izgubijo. Sam sem k sreči imel za seboj prave ljudi. Kdaj bi morda šel v kakšno drugo smer, pa me je Vera vlekla nazaj. Zdaj vidim, da smo potegnili nekaj dobrih potez. Imeli smo tudi srečo, da so k nam pristopili pravi igralci in zdaj tudi trenerji. Tako je vsako leto laže delati, imamo dobre zveze v vseh najboljših evropskih klubih, smo zdravo, močno podjetje in veselim se že novih izzivov,« se je razgovoril nekdanji reprezentant, ki je v slovenskem dresu odigral 67 tekem, nastopil pa tudi na petih evropskih prvenstvih.

Z mnogimi nekdanjimi reprezentančnimi kolegi je še vedno v tesnih stikih, saj z njimi sodeluje tudi poslovno. Eden prvih igralcev, ki ga je začela zastopati njegova agencija, je bil Marko Milič. Gorenc mu bo vedno hvaležen za izkazano zaupanje: »Vedno sva se dobro razumela, vedel je, da bom zagotovo delal v njegov prid. Dal nam je priložnost in še danes lepo sodelujemo.« Uigranost sta nekdanja soigralca s parketa torej prenesla v poslovne vode, čeprav Gorenc pravi, da je to čisto druga zgodba. »Pravzaprav imava oba srečo, da se je vse izteklo tako lepo. Sodelujeva, odkar sem nehal igrati košarko, torej že kar nekaj časa, Marko pa zdaj končuje eno najlepših karier med slovenskimi košarkarji.«

Obžaluje le poškodbe

Oče treh otrok je košarkarsko žogo zagnal v kot pred šestimi leti, ko se je upehal v bitki, da svoje telo pripravi za napore vrhunskega športa. Številne poškodbe in težave s koleni so ga prisilile v upokojitev v dresu Olimpije, kjer je doživel ogromno lepih trenutkov. Bil je eden od junakov tistega zgodovinskega uspeha v Lozani 15. marca 1994, ko je pod vodstvom Zmaga Sagadina ter v družbi Dušana Hauptmana, Romana Horvata, Marka Tuška, Jake Daneua, Maria Kraljeviča in drugih postal evropski pokalni zmagovalec. To bo bržkone še dolgo največji uspeh slovenske klubske košarke, zanj pa najlepši spomin. Toda bilo je še veliko drugih lepih trenutkov iz časov profesionalnega igranja. Eden njegovih najljubših je izkušnja v ligi NBA, ko je dva meseca igral in treniral z Michaelom Jordanom. A mu jo je nato zagodlo koleno. Lepe spomine je ohranil tudi na čas v Olympiakosu, pa na izkušnjo v Rusiji ... »Vsako okolje mi je dalo nekaj. Ponosen sem na svojo kariero, bila je lepa, lahko bi bila seveda tudi boljša. Ko gledam nazaj, mi je žal, da so me tako pestile poškodbe in me ustavljale. Kar naprej sem moral na operacije.«

Vseeno pa pravi, da niti malo ne pogreša tekmovalnega utripa na parketu, čeprav je z zanimanjem stiskal pesti za slovenske košarkarje v Barceloni. »Šport je del mojega življenja, vsak dan tečem ali grem na fitnes. S športom ostajam povezan, toda košarka je šla mimo. To je nekaj, kar sem pustil za seboj. Bilo je lepo, dokler je trajalo, zdaj pa je čas za druge stvari, ki me veselijo, in teh je ogromno. Ne pogrešam igranja košarke, sem pa seveda z njo še vedno trdno povezan. Rad tudi pogledam kakšno tekmo, vesel sem bil, ko so naši dobro igrali,« je pojasnil Domžalčan, ki v »poslovni« košarki na dan preživi tudi po 12 ur. Kot pravi, danes odkriva nove čare te igre. »Najlepše je, da se imam priložnost učiti od najboljših igralcev in trenerjev, ki so me spustili v svoj krog. Zdaj, ko imam možnost biti s temi ljudmi, gledam na košarko povsem drugače. To je največji čar.«

Slovenski trg ga skrbi

Škoda, ker ni mogel toliko lepega povedati o slovenski košarkarski sceni. Kako kot menedžer gleda na slovenski trg, ki se te dni pripravlja na začetek nove klubske sezone? »Priznam, da me precej skrbi, domači bazen nadarjenih upov je vedno pomemben. Žal pa se moramo mi kot agencija seliti trge, kot so Rusija, Turčija ... V Sloveniji pač ni dovolj mladih igralcev. Kar seveda ne pomeni, da ji ni. Zadaj je generacija mladih, vedno se najdejo posamezniki, toda ni takšne baze, tistega, kar je bilo pred 15 leti, ko je bila močna Olimpija in je vsako leto ustvarila dva, tri močne igralce, ki so nato igrali v Evropi. Za to mi je zelo žal,« je zaskrbljen Gorenc, ki seveda noče na nikogar kazati s prstom, saj se dobro zaveda, da finančno stanje v klubu in državi nasploh ni rožnato. Je pa po njegovem mnenju izguba pravice do igranja v evroligi dodatna katastrofa za mlade košarkarje. »Saj se lahko kalijo v jadranski ligi, a to je druga zgodba, izkušnje, ki jih dobiš v evroligi, imajo povsem drugačno težo. Skrbi me, ker ne vidim hitre poti nazaj na ta največja tekmovanja. Zelo bo težko, vseeno pa upam, da bodo dobro delali.«