Po najstniški šoli ga Ljubljana vrača na vrh

Ljubljana – Pred slabimi tremi tedni je Zmago Sagadin v svoji kolumni v Delu zapisal, da trenerji zaradi nujnega lova za rezultatom vse manj uveljavljajo mlade košarkarje, včasih so pač izjemni talenti priložnost na najvišji ravni dočakali že v rosnih najstniških letih. Le najbolj vneti pa vedo, da je mednje spadal tudi zdajšnji nosilec igre Uniona Olimpije Damir Markota. Nekdanji hrvaški selektor Jasmin Repeša, tedaj prvi mož Cibonine stroke, mu je prve minute v evroligi namenil pred devetimi leti, ko je dopolnil komaj 16 let. Življenjska zgodba hercegovskega krilnega centra je bila sicer v nadaljevanju manj sanjska, s selitvijo v Ljubljano pa je spomnil, zakaj je svojčas veljal za enega najbolj nadarjenih igralcev v Evropi.

»Naše možnosti so 50 proti 50,« je v ambicioznem slogu, ki se je naselil v Olimpijino slačilnico, vrgel pogled proti jutrišnjemu gostovanju pri Maccabiju. In pritrdil, da se izraelski velikan doma napaja iz enakega vira kot Union Olimpija. »Maccabi že 10 let igra enako, menjava številne različice obramb, veliko je prevzemanja, cone, igra je hitra. Doma je nepremagljiv, ker za njim stoji 11 tisoč ljudi. Če pa sem iskren, mi bo tam lažje kot v Stožicah. V Ljubljani vlada pritisk, publika želi zmago, pričakovanje je veliko, temu ne moreš pobegniti. Je pa res, da naša igra ni več ista, kot je bila v prvem delu. Tedaj so nas tekmeci malo podcenjevali, zdaj vedo, kdo smo in kaj jih čaka. Ko greš v desno, naletiš na obrambo, v levo enako. A našo kakovost in značaj je potrdila zmaga s Hemofarmom, dobro moštvo moraš biti, da ti uspe kaj takšnega dva dneva po tesnem porazu z Barcelono,« pravi Markota, s čigar prihodom se je trenerju Juretu Zdovcu izpolnila dolgoletna želja, da bi imel v moštvu sodobnega krilnega centra, brez katerega, kot pogosto pravi, ni vrhunske košarke.

»Jure zna uporabiti moje prednosti, naša igra je specifična, a zato iz vsakega izvleče največ. S Pinkneyjem se res rada pomikava navzven, ker sva oba hitra in gibljiva, a si ne mečem peska v oči, da lahko na vsaki tekmi dosežem 20 točk. Tega ne morem, niti za to nisem tu. Lahko pa zelo pomagam moštvu, ukradem žogo, skočim, podam. Moja igra se je začela vzpenjati predlani pri Bilbau, pri Unionu Olimpiji pa dosegla vrhunec. Zato mi je tu najlepše, tudi zato, ker sem prvič med nosilci igre. Med najboljšimi 16 moštvi v evroligi sem sicer že igral tako s Cibono kot z Žalgirisom,« je Markota, ki se ga starejši poznavalci košarke spominjajo še po priimku Omerhodžić – pozneje je prevzel maminega – prepričan, da bi tudi njegova kariera ubrala drugačno, hitrejšo pot razvoja, če bi imel kot najstnik več nadzora in urejeno družinsko okolje. Ob začetku vojne se je z družino namreč umaknil na Švedsko, a se pri 15 preselil v Zagreb kot veliki up Cibonine šole. Hrvaška prestolnica je bila za najstnika v puberteti kot bonboniera, polna užitkov in neomejene svobode, v nekaj letih se ga je prijel sloves kockarja in ponočnjaka.

»Prevzemam odgovornosti za 50, 60 odstotkov stvari, o katerih se je govorilo, drugo so napihnili mediji. Zdaj, ko imam ženo in sedemmesečnega sina, sem vesel, da sem prestal takšno življenjsko šolo. Utrdila me je. Vem pa tudi, da tega ne bi bilo, če bi imel ob sebi družino, potem pač ne hodiš domov ob šestih zjutraj, saj ti starši tega ne dovolijo. O meni se je več pisalo, kako nor sem, skoraj nič pa, kakšen sem na parketu. Odtlej sem dozorel kot človek in kot košarkar, predvsem pa se ponosen, da mi zdaj moja okolica zaupa,« se 25-letni hrvaški košarkar strinja, da je najstniški zanos upočasnil njegov vzpon. Po Ciboni se je brez uspeha preselil k Milwaukeeju, bil kratek čas pri Spartaku iz St. Peterburga, nato pri Žalgirisu, leta 2008 podpisal za Cibono, preizkusil Menorco in prejšnjo sezono končal v Bilbauu.

»V Rusiji in Litvi se nisem znašel, pri Ciboni sem zašel v konflikt s trenerjem Velimirjem Perasovićem, česar si ne bi smel dovoliti, v Bilbau pa sem se začel vračati. Ni mi bilo vseeno, ko sem se lani odločal z Olimpijo, konec avgusta se ni vedelo, kakšna bo ekipa, govorilo se je le o dolgu. Zdaj sem vesel, da sem bil med prvimi, ki so podpisali pogodbo, saj imamo možnost priti celo v četrtfinale evrolige in osvojiti ligo NLB, katere finalni turnir bo, kot slišim, očitno v Ljubljani,« doda simpatični »Šveđo«, ki si je vzdevek prislužil zaradi migracijskega obdobja na Švedskem.