Po treh letih bolečin Lorbek znova odkriva užitek

Ljubljana – Besede slovenskega selektorja Božidarja Maljkovića, ko je med poletnimi reprezentančnimi pripravami Domna Lorbka označil za vodjo novega rodu, so bile odmevne. Zlasti, ker Ljubljančana zaradi operacije in okrevanja eno leto ni bilo na košarkarskem zemljevidu. A v superpokalu je vnovič potrdil, da je izjemno hitro spet ujel vrhunski ritem.

Za Lorbkom je kalvarija, ki bi marsikoga prisilila tudi h koncu kariere. Po lanski operaciji stopala je letos spomladi zaključil okrevanje, imel pred reprezentančno akcijo za seboj le tri mesece treningov, pa med njo že zbiral poklone z vseh strani in bil udaren člen pomlajene zasedbe. V takšni vlogi ga vidijo tudi pri Krki, s katero je hitro našel skupni jezik. V naslednjih mesecih predvsem potrebuje odskočno desko, sredino, v kateri bo lahko igral, obenem pa v Krki vidi potencial tudi za odmevnejše dosežke – na domači sceni in v pokalu eurochallenge.

»Ampak po superpokalu še ni mogoče vleči zaključkov, kakšna bo sezona. Te zmage smo sicer zelo veseli in je nek pokazatelj trenutnega stanja. Za ta čas leta smo igrali na kar visoki ravni, kar je presenetilo celo nas. V pripravljalnem obdobju načeloma nismo dosegli več kot 50 točk, tokrat 84. Ker pa smo zaradi poškodb v zadnjem obdobju šele zdaj popolni, imamo seveda še veliko rezerv,« pravi Lorbek, ki je svoj čas nosil tudi dres Uniona Olimpije in nadvse pozdravlja letošnji zasuk obeh moštev k domačim igralcem. Ti bodo – sodeč po superpokalu – na obeh straneh igrali v vodilnih vlogah.

»To je bilo potrebno. V Grosupljem se je tudi pokazalo, da sta obe ekipi zelo zanimivi, pa še gledalci se bodo zdaj z igralci lažje poistovetili, upamo, da jih bo tudi več na tekmah. Sam sem se hitro ujel z vsemi, prihod h Krki niti ni bil vprašljiv, ko smo enkrat navezali stike. Precej fantov poznam, od prej poznam tudi trenerja, drugo pa je, da se moramo še povezati v nek sistem,« Lorbek ne verjame, da bi imela Krka lahko težavo s krajšo klopjo, četudi trije novinci – Erjon Kastrati, Marko Pajič in Tomaž Bolčina – štejejo komaj 17, 20 in 18 let. Slednja v Grosupljem tudi nista igrala.

»Mislim, da bo njihova minutaža kmalu večja in da bodo skozi sezono prispevali pomemben delež. Ne verjamem, da bomo eni veliko bolj obremenjeni kot drugi,« je dodal Lorbek, ki je te dni kot prerojen. Z operacijo se je namreč rešil tri leta vseskozi navzoče bolečine in bo lažje štartal v odločilno leto za uvrstitev v reprezentanco za domače EP. »Trenutno to sicer ni v ospredju, saj bo sezona še dolga, sam pa kljub dobrim igram še vedno niham. Bi se pa rad vrnil na najvišjo raven igranja, mislim namreč, da sem po starosti na vrhuncu kariere,« je njegov cilj jasen, četudi je pomemben vtis pri Maljkoviću – ki ga je na superpokalu spremljal z roba parketa – pustil že poleti.