Tiskane izdaje
Ljubljana – V dobrem letu kariernega premora si je Sašo Filipovski, ki je kot zadnji vodil Union Olimpijo v evroligi, ravno dovolj napolnil baterije, da se je v začetku jeseni z vso vnemo lotil nadaljevanja izziva na Poljskem. S Stelmetom iz Zielone Gore je še brez poraza v državnem prvenstvu, v evroligi pa je klub debitiral z jasnimi izhodišči, tako da se ob nizu 1:5 prav nihče ne vznemirja.
»Položaj je tudi zame zanimiv, saj se vsi v klubu še učijo biti del evropske elite, v Zieloni Gori namreč doslej še niso gostovali evroligaški velikani. Prav zaradi tega nihče ne dviga prahu, ker nimamo več zmag, v klubu se zavedajo, da določenih stopenj ni mogoče preskočiti, in so zelo zadovoljni, da smo sploh prišli do možnosti igranja v najmočnejšem evropskem tekmovanju. Vse je pač odvisno od tega, iz katerega položaja ocenjuješ izplen – za Barcelono bi bil tak niz katastrofa, a Stelmet je v drugačnem položaju, ko si še gradi svoje ime na višjih evropskih ravneh,« Filipovski pojasni, da zaradi bere v zadnjih tednih ni pod stresom. Na Poljskem je sicer cenjen še iz obdobja, ko je med letoma 2006 in 2009 vodil Turow, letos spomladi pa je po vrnitvi Stelmetu pomagal do še drugega naslova poljskega prvaka v zgodovini kluba, ki se mu nasmiha tudi v tej sezoni. V četrtek bo moštvo denimo gostilo Barcelono, za katero so vstopnice razprodali že pred tremi tedni, počasi se povečuje tudi število navijačev.
S časovnim in prostorskim odmikom tudi drugače gleda na svojo zadnjo izkušnjo z Unionom Olimpijo, po kateri je imel lep čas grenek priokus. Zdaj mu je predvsem žal, da si preveč ljudi v Ljubljani zatiska oči pred novimi okoliščinami, v katerih se je znašla ljubljanska in tudi slovenska košarka. »Union Olimpija je šla s konja na osla. Sam sem z njo dvakrat sodeloval na finalem turnirju lige ABA, kot pomočnik pa enkrat to tekmovanje tudi osvojil, igrali smo med šestnajstimi najboljšimi klubi v evroligi. To so bili zlati časi, a mnogi nočejo sprejeti dejstva, da so se stvari spremenile – na slabše. Dokler bo tako, se bo klub težko začel vzpenjati. Časov ne moreš primerjati. Nihče ne ceni tega, kar imajo zdaj, prevladujejo kritike trenerjev in igralcev. Vztrajam pri tem, da se je treba vrniti na izhodišče, s tem, ko zdaj mladi le dobivajo priložnost, so naredili prvi korak. A sadovi bodo sledili šele čez nekaj let, ne pa v nekaj mesecih,« vztraja Filipovski.
Priznava sicer, da je tudi na Poljskem čutiti pritiske kapitala glede rezultatov, a poljskega trga vendarle ni mogoče primerjati s slovenskim, saj ima 20-krat več prebivalcev. »Kolač, ki si ga deli slovenski šport, je neprimerno manjši kot v drugih evropskih državah in s tega vidika dosegamo izjemne rezultate. Včasih me sprašujejo, kakšne razlike vidim med slovensko in poljsko košarko, a jih je težko izluščiti. Kupna moč je tu vse večja, vlaganja so v razmahu, država raste, to pa se seveda pozna tudi v košarki, četudi je šport številka ena nogomet,« pravi slovenski trener, ki zato pričakuje, da bodo Poljaki močno lobirali za mesto v prihodnje leto prenovljeni in s 24 na 16 moštev skrčeni evroligi. Napovedana reforma elitnega evropskega tekmovanja se mu zdi sicer smiselna in jo pozdravlja, pri tem s prstom pokaže v preteklost, ko je evropsko tekmovanje že štelo 16 klubov.
»Prav na vsak korak ni treba gledati s pesimizmom. Zaradi krčenja evrolige se bo dvignila moč evropskega pokala. Pričakovati je bilo, da bo prišlo do te spremembe, saj se evroliga stalno priklanja ligi NBA, želi imeti najbogatejše klube in seveda tiste, ki igrajo najbolj privlačno košarko. S posnemanjem ameriškega modela morajo biti blizu tudi letališča. Kako naj je neko tekmovanje cenjeno, če so klubi nenehno na seznamu Fibinih neplačnikov. Seveda pa mora biti sistem postavljen tako, da tudi tistim z nižjimi proračuni omogočiš, da nekje tekmujejo,« opozarja na nesmisle zadnjega obdobja, ko moštva izgubljajo po 30 točk, igrajo pred praznimi tribunami ali pa se celo sprašujejo, ali se lahko odpravijo na tekmo, ker imajo prazne račune. Takšnega stanja v košarki, pravi, si nihče ne želi, zato so bile spremembe nujne.
»Težava je tudi v tem, ker bi se košarka rada primerjala z nogometom. A FIFA obvladuje ves svet, košarka pa je že na stari celini razdeljena na bloke, evroligo in FIBA, tu je še liga NBA v ZDA. Vse to je težko poenotiti, da ne govorim o tem, da imamo ena pravila za evroligo, druga za ligo NBA, spet tretja za NCAA,« je Filipovski prepričan, da vse to uničuje šport tudi na globalni ravni, saj ni enotnega centra moči, ki bi se ukvarjal z njegovim razvojem in rastjo. Sam je zadovoljen, da se mu je pred enim letom – Stelmet je prevzel lani novembra – ponudila priložnost, da kariero gradi še naprej na evroligaški ravni, za kar je bil najbolj zaslužen športni direktor kluba Walter Jeklin, s katerim dobro sodelujeta tudi v tej sezoni.
