V vseh minulih letih so košarkarji neredko zasedali rubrike z drugačnim predznakom. Dragić je celo prvi, ki se je povzpel na domači Olimp od osamosvojitve Slovenije. V časih nekdanje Jugoslavije, v kateri so imeli moštvene panoge večjo težo, a smo Slovenci častili svoje junake v individualnih športih, pa sta bila med slavljenci le dva: leta 1969 Ivo Daneu, v letih 1973 in 1974 pa Vinko Jelovac. Toda z današnje zgodovinske distance ni težko ugotoviti, da bi lahko katerega od posebnih priznanj, ki so jih v naslednjih letih začeli deliti z veliko lahkoto, prejel še kdo. V prvi vrsti Jure Zdovc za svojo državotvorno držo med evropskim prvenstvom 1991, ki ga je predčasno zapustil zaradi agresije na Slovenijo in ostal brez zlate kolajne.
Tudi letos ni šlo brez prezrtih. Ivo Daneu je bil na slovesnosti v Cankarjevem domu in celo na glavnem odru, vendar zgolj v vlogi podeljevalca priznanja za najboljšo ekipo. Dva meseca po tem, ko je praznoval častitljivih 80 let, pa bi se moral znajti tudi v obratni vlogi, podobno kot sloviti telovadec Miro Cerar, ki ga je DŠNS leta 2009 počastil s posebno nagrado ob njegovi 70-letnici. Pri največjih legendah in tako visokih jubilejih pač ne moremo uporabljati dvojnih meril. Kaj šele, da bi se sklicevali na pozabljivost, kakršno si je, med drugimi, privoščila tudi Košarkarska zveza Slovenije, ki nikakor ne zna pravilno umestiti svojih velikanov. Škoda, kajti letos se je ponujala enkratna priložnost, da bi zaokrožili fantastično zgodbo.
Ker so košarkarski reprezentanti zdaj z mislimi že pri svetovnem prvenstvu 2019, ki ga bo prvič gostila Kitajska, lahko uporabimo tudi prispodobo z Daljnega vzhoda. Po kitajskem horoskopu leto 2017 mineva v znamenju petelina, ki se v kombinaciji z elementom ognja ponovi le vsakih 60 let. Znaka ne smemo vzeti povsem resno, čeprav je njegova srečna barva zlata, saj denimo napoveduje nesrečo številki 3, s katero je v slovenskem dresu blestel Goran Dragić. Opozarja pa, kako poredko se tudi v športu ponavljajo cikli. V znamenju ognjenega petelina je denimo nazadnje minilo leto 1957, ko je Ivo Daneu prvič popeljal Olimpijo do naslova jugoslovanskega prvaka in s krstnim nastopom na evropskem prvenstvu v Sofiji začel svojo imenitno reprezentančno pot z osmimi kolajnami z največjih mednarodnih prvenstev. Vendar brez pravega spoštovanja novinarjev v idealnem trenutku.
