Prekarni selektorji

Ali Igor Kokoškov res ne bo več selektor slovenske reprezentance, so se v minulih dneh spraševali številni, ki se niso ravno poglobili v zmedo v evropski košarki. Tudi v tem primeru sta možna dva odgovora: da in ne. Srb bo septembra vodil izbrano vrsto na eurobasketu, ne glede na uvrstitev pa se bo moral po njem posloviti, saj se bodo že 23. novembra začele kvalifikacije na SP 2019. Te se bodo odvijale v šestih ciklusih sredi klubskih sezon, zato se bodo morali trenerji odločiti, kako naprej. Po dveh tirih hkrati ne bodo mogli več voziti.

Ker si je Španija bržkone edina doslej privoščila profesionalnega selektorja, bodo v težavah tudi nacionalne zveze. V zadregi bodo celo Američani, saj je Mika Krzyzewskega nasledil Gregg Popovich, ki se zagotovo ne bo odrekel delu v San Antoniu. Podobno razmišlja njegova desna roka Ettore Messina, sicer selektor Italije, a tudi Srbi, saj je Aleksandar Đorđević strateg Bayerna, Francozi, Litovci, Grki ...

Mandat Kokoškova bo trajal pičlih 19 mesecev, saj so ga soglasno izbrali januarja lani, pet mesecev, preden je sklenil novo triletno pogodbo z Utahom za vlogo pomočnika Quina Snyderja. Že prej pa je bilo jasno, da se vodstvo slovenske zveze bolj ozira na želje ključnih reprezentantov kot na dolgoročno vzdržnost svojih načrtov. Posledice bodo vidne že jeseni. Goran Dragić, ki je Kokoškova »ponujal« že pred štirimi leti, bo po EP končal reprezentančno pot, njegov prijatelj Igor selektorsko, KZS pa bo objavila »interni razpis« med trenerji, ki v zadnjih letih niso bili dovolj dobri in bodo zagotovo imeli svoje pomisleke. In temu primerno ceno. 

Pogled v preteklost potrjuje dvojnost meril. Na trenerje iz tujine so pristojni gledali kot na poklicne strokovnjake, ki seveda delajo za denar in niso poceni, pri domačih kandidatih pa so pričakovali, da jih bo gnalo domoljubje in da bodo delali za žepnino. Paradoksu se zato ni bilo mogoče ogniti. Edini, ki je bil pri nas plačan kot profesionalen selektor visoke ravni, je bil Božidar Maljković, čeprav se je hkrati udinjal pri Lokomotivu Kubanu in nato še pri Cedeviti. Čim je s »podvigom« na domačem eurobasketu 2013 spustil merila za ocenjevanje uspešnosti, pa se je znižala tudi plačilna letvica. Jure Zdovc je za SP 2014 dobil veliko manj denarja kot »šjor Božo«, a precej več kot ob osvojitvi 4. mesta na EP 2009, zato je bil zadovoljen. Kokoškova pa so – tako kot med osemletno epizodo v Gruziji – gnali predvsem subjektivni košarkarski in osebni motivi. Nenazadnje si jih je lahko z ameriško plačo dovolil.

Toda kako zdaj uskladiti tekmovalne ambicije reprezentance, koledarje FIBA, NBA, ULEB in drugih združenj, zahteve klubov in željo po novem »prekarnem« selektorju? Zelo lahko je naštevati imena trenerjev, ki si zaslužijo naslediti Kokoškova: denimo vnovič Zdovc ali prvič Sašo Filipovski. Neskončno težko pa bo izbrancu omogočiti, da bi se lahko za dve leti osredotočil na delo v reprezentanci. Selektorja bomo resda potrebovali bolj kot večino zaposlenih v pisarnah KZS. Rdeče številke v poslovanju zveze pa bodo pomembna ovira pri enih in drugih.