Tiskane izdaje
Ljubljana – Če je Košarkarska zveza Slovenije z nizom javnih izborov glasu ljudstva prepustila odločitev, kdo so najboljši vseh časov na posameznih igralnih mestih, bržkone ni dvoma, kakšen bi bil izid ob izboru najbolj priljubljenega igralca. Marko Milič je imel vedno velikansko podporo med privrženci, zdaj pa nekdanji kapetan Uniona Olimpije že drugo sezono nosi dres italijanske Cremone, kjer uspešno sodeluje s trenerjem Tomom Mahoričem.
Odkar ste se leta 2009 preselili v Italijo, se domala ne pojavljate več v slovenski javnosti. Ste se namerno umaknili?
Kot kapetan Uniona Olimpije sem bil precej izpostavljen, bil sem stik med moštvom in navijači, javnostjo in mediji. Zdaj tega ni več, ker sem v tujini. Po drugi strani so mediji od mene prej vedno želeli komentar na tekoče košarkarsko dogajanje. Ker pa sem bil pri obeh najpomembnejših straneh, reprezentanci in Unionu Olimpiji, čustveno vpleten, je to postalo neljubo opravilo. Na spletnih forumih in tudi drugje se je po meni hitro vsul plaz primitivizmov in očitkov, češ, glej ga, zagrenjen je, ker ne igra več. Zato sem povečini nehal komentirati stvari, rad pa še vedno o aktualnem dogajanju spregovorim v strokovnih krogih.
Sicer ste trdno zasidrani pri Cremoni, ta čas 10. moštvu italijanskega DP. Kje ste po nizu velikih klubov v vaši karieri, kot so Real, Fenerbahče, Scavolini, Bologna, Philadelphia, Phoenix, našli športni izziv in motiv?
Cremona je za zdajšnje obdobje moje kariere odlična rešitev, saj ostajam v vrhunski košarki in imam še vedno dovolj časa za družino. Italijanska liga je druga najmočnejša nacionalna liga v Evropi za špansko, sem kapetan in igram po 30 minut. Pri 33 letih si več ne bi mogel želeti. Nisem več fant pri 18 letih, ki bi hotel igrati 70 ali več dvobojev v sezoni, se dokazovati v evroligi oziroma gledati, kakšna bo statistika ob koncu sezone.
Vaš trener Tomo Mahorič je navdušen, češ da ste odlično telesno pripravljeni. Menda ste izgubili precej kilogramov, ste hitrejši, kot se vas spominjamo iz zadnjega obdobja v Ljubljani. Kaj vas je gnalo?
Gotovo me je spodbudilo, da so ljudje začeli govoriti, da ne morem več igrati vrhunske košarke. To mi je vrnilo adrenalin in motiv. Poleg tega sem se pri Cremoni odlično znašel, v prejšnji sezoni sem kot nosilec igre moštvo domala rešil pred izpadom iz prve lige. Jeseni je prišel še Mahorič, dobil sem vrhunskega trenerja in motivatorja. Dobro me pozna, ve, kako me lahko izkoristi na parketu, poleg tega je moštvo iz boja za obstanek pripeljal do boja za končnico. Pri tem se ponašam z eno boljših statistik v zadnji desetih letih.
Torej ostajate?
V začetku leta sem podaljšal pogodbo še za eno sezono, torej do pomladi 2012, četudi želijo, da pristanem na še daljše obdobje. To je pri teh letih kar neverjetno. Ustreza mi tudi zaradi družine. Mislil sem, da bo težje, ker žena in hčerki živijo v Ljubljani. A pri meni tedensko prebijejo štiri dneve, v šoli so šli hčerki na roko z upravičenim izostankom, tako da nam nič ne manjka.
Košarkarsko dogajanje v domovini pa nedvomno spremljate. Kako komentirate rezultatski bum Uniona Olimpije in Krke, pa evforijo med navijači, ki že odštevajo dneve tudi do EP 2013?
Mislim, da gre za učinek domin. V preteklosti je bilo veliko »jo-jo« zgodb, od katastrofalnih do odličnih sezon. Sprva je bil sicer tudi zame pravi fenomen, da je Union Olimpija, ki je bila ob uvodu v sezono v razsulu in večine igralcev nihče ni poznal, že na prvi evroligaški tekmi povsem napolnila Stožice. A očitno se je ljudi še držala košarkarska mrzlica iz poletja, ko je reprezentanca nastopila na SP, po prvi zmagi v Stožicah pa se je navdušenje le nadaljevalo. Vse skupaj je dokaj povezano, tudi pri KZS so zato lažje prepričali vlado, ki je odvisna od glasu ljudstva, k podpori EP. Zdaj je idealen trenutek, da slovenska košarka iz tega povleče kaj koristnega.
A takšnih je med mladimi igralci malo, redki s srčnostjo sledijo denimo Goranu Jagodniku, ki šteje že 37 let …
Goran dokazuje, da ne štejejo leta, ampak srce. Tudi v Italiji opažam, da mladi pridejo tri minute pred treningom in gredo prvi domov. Košarka za večino ni več način življenja, bolj služba. Talentov je enako število kot prej, še močnejši so, višji, z daljšimi rokami, bolj eksplozivni, a zaradi takega odnosa bodo redkeje prišle do izraza njihove telesne danosti.
Union Olimpija je bila vodilo vaše kariere, a odšli ste jezni. Se v prihodnje še lahko vrnete?
Upam, da bom lahko enkrat spet v kakšni vlogi sodeloval z Olimpijo. Ne glede na dogodke ob mojem odhodu leta 2009 imam lepe spomine na klub, uspehe, publiko. Osebne zamere imam le do tedanjega nesposobnega trenersko-vodstvenega kadra, do drugih ne. A za zdaj bi rad še igral. Ali bo to dve, tri ali štiri leta, bomo videli. V košarki bom ostal vedno, vsekakor pa se ne vidim v vlogi trenerja.
