Tiskane izdaje
Lille – Kruto. Z eno samo besedo na naslovnici ob celostranski fotografiji Tonyja Parkerja s povešeno glavo je športni dnevnik L'Equipe zajel stanje duha v Franciji po polfinalnem porazu s Španijo. Po nadaljevanju črne tradicije prirediteljev košarkarskih EP se je celo porodilo vprašanje, kdo bo pripravljen prevzeti vlogo gostitelja čez dve leti.
Zgodovina mu namreč ne obeta prav nič dobrega. Od zmagoslavja Nemčije pred 22 leti nihče ni osvojil zlate kolajne na domačih tleh, do odličja pa sta prišli le Turčija in Španija, srebrni v letih 2001 in 2007. Še daljši je niz na svetovnih prvenstvih, saj je vlogo organizatorja kot zadnja povsem izkoristila Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani. Kolajne pa se je v naslednjih 45 letih veselila le še Turčija, srebrna na domačem mundialu pred petimi leti.
Veliko pelina so okusili tudi Španci. Na EP 1997 v Barceloni so bili peti, za najboljšega košarkarja pa je bil izbran zdajšnji srbski selektor Aleksandar Đorđević. Deset let pozneje so klonili v finalu eurobasketa v Madridu, kar je bilo za takratne svetovne prvake enako polomu, lovorika MVP pa je pripadla zdajšnjemu predsedniku ruske zveze Andreju Kirilenku. Peti so bili tudi na SP 1986 v španski prestolnici, na katerem je bil najboljši ikona hrvaške košarke Dražen Petrović, najhujšo zaušnico pa so prejeli v četrtfinalu lanskega mundiala. S svojo najmočnejšo možno zasedbo so sredi Madrida klonili proti Franciji brez Tonyja Parkerja, moža, ki je že zdaj predsednik Asvela, po koncu igralske kariere pa bo lahko prosto izbiral funkcije. Športne in politične.
Španci so po četrtkovem podvigu za hip pozabili na spoštljiv odnos do svoje monarhije in Felipeja VI. ter za pravega kralja države vsaj za en dan razglasili Pauja Gasola. Rojake je spravil na noge, ljubitelje košarke po stari celini pa prisilil, da so mu iskreno zaploskali. Tudi Francoze, četudi so se malo le morali ugrizniti v jezik, da ne bi spravili iz sebe, kaj si sicer mislijo o južnih sosedih. Po imenitni polfinalni predstavi so zvezdnika Chicaga celo postavili ob bok španskemu kolesarskemu velikanu Miguelu Indurainu, ki je bil petkrat zapored (v letih 1991–95) neprekosljiv na Tour de France, in Rafaelu Nadalu, kar devetkratnemu teniškemu junaku Rolanda Garrosa.
Gasol je postal vodja španskih košarkarjev že leta 2001 in z njimi osvojil osem kolajn na EP, SP in OI, pri 35 letih pa še vedno igra kot mladenič, zato je s povprečjem 25,6 točke prepričljivo najboljši strelec letošnjega eurobasketa. V polfinalu je prekosil celo samega sebe. Zbral je 40 točk (za dve 12:21, prosti meti 16:18 in 11 skokov), torej le 12 manj kot celotno špansko moštvo ob lanskem porazu s Francijo na SP, in kar 30 več kot Parker, vodilni strelec v zgodovini EP, ki je razočaral sebe in rojake z metom iz igre 4:17. Da leta za Gasola ne pomenijo ovire, je dokazal že januarja letos, ko je proti Milwaukeeju dosegel 46 točk (in dodal 18 skokov), kar je njegov rekord v 15 sezonah v ligi NBA. Pred njim se je lahko s takšno ekshibicijo v dresu Chicaga pohvalil le mož, ki so mu postavili spomenik pred dvorano United Center – Michael Jordan.
V četrtek so imeli sicer Francozi veliko pripomb na račun sodnikov. Rudy Gobert je potožil, da je težko igrati, če se tekmeca ne smeš niti dotakniti, on pa se tebe lahko. Toda poraženci imajo pravico do frustracije. V zgodovini bo ostalo zapisano, da je dosežek španskega asa najboljši na EP po letu 2001, ko je Dirk Nowitzki zbral 43 točk ob porazu Nemčije v tekmi za 3. mesto s Španijo z 99:90; Gasol mu je vrnil z 31 točkami. V polfinalnih dvobojih pa je bil zadnji uspešnejši Nikos Galis, ki je nasul Sovjetski zvezi 45 točk ob zmagi Grčije z 81:80. Tudi absolutni rekord španske reprezentance ostaja v lasti Jordija Villacampe, ki je na SP 1990 dosegel 48 točk proti Venezueli.
Najučinkovitejši Slovenec na EP je Teoman Alibegović, strelec 33 točk proti Turčiji leta 1995, drugi je Goran Dragić z 28 proti Grčiji pred dvema letoma.
