Tiskane izdaje
Ljubljana – Od jutrišnjega sestanka v Zagrebu, na katerem se bodo zbrali zastopniki nacionalnih zvez, lige ABA in klubov, bo v veliki meri odvisna prihodnost košarke na območju nekdanje Jugoslavije. Zadnji rok FIBA pred morebitnim suspenzom državnih reprezentanc se namreč nezadržno bliža.
Dobri trije meseci so minili, odkar je Mednarodna košarkarska zveza razveljavila priznanje lige ABA in prav toliko časa traja prava psihološka vojna, v kateri vpleteni vlečejo vsak na svoj konec. Javnost je ob bombardiranju z »argumenti« in dezinformacijami vse bolj zmedena. Težko je denimo razumeti, zakaj nacionalne zveze brez odpora upogibajo hrbtenico ob grožnjah FIBA in zakaj je po 14 sezonah 20-odstotni lastniški delež individualnih ustanoviteljev lige ABA (Romana Lisca, Rada Lorbka, Zmaga Sagadina, Danka Radića, Josipa Bilića in Boža Miličevića) postal tako velik kamen spotike, da bi lahko ogrozili celotno klubsko košarko v regiji. Zelo lahko pa je izračunati, koliko bo vrednih 3,3 odstotka šestih posameznikov ali morebitnih sto odstotkov v lasti klubov, če bo liga razpadla.
»Ustanovitelji – niti posamezniki niti klubi – nismo zaradi lastništva lige ABA v 14 letih zaslužili niti centa. Ves denar namenjamo delovanju tekmovanja. Nenazadnje liga uživa močno podporo klubov, ki bi morali najbolj skočiti v zrak, če bi bil lastniški in upravljalski ustroj res tako izkoriščevalski na njihov račun. Prav tako pa v nobenem uradnem zapisu nisem zasledil zahteve FIBA, da bi se morali individualni solastniki umakniti. Generalni sekretar FIBA Europe Kamil Novak mi zagotavlja, da zahtevajo le priznanje nacionalnih zvez. Če bodo to storile, bo tudi FIBA znova nemudoma priznala ligo ABA, s čimer bi se zgodba končala. Zato se bomo potrudili, da bomo v sodelovanju z zvezami in klubi prišli do rešitev, ki bodo sprejemljive za vse,« pravi direktor lige ABA Roman Lisac.
Mesto v regionalnem prvenstvu – bodisi v ligi ABA bodisi v tekmovanju, ki bi ga vodile nacionalne zveze – so si z uvrstitvami v DP priigrali Tajfun in Krka iz Slovenije, Crvena zvezda, Partizan, Metalac in Mega Leks iz Srbije, Cedevita, Cibona in Zadar iz Hrvaške in Igokea iz BiH, s posebnim statusom pa Budućnost iz Črne gore in MZT iz Makedonije. Najbolj je pod vprašajem prihodnost slovenskega prvaka iz Šentjurja. Po predpisih lige ABA morajo namreč klubi izpolnjevati kopico pogojev, ne le z dvorano z 2000 sedeži, ampak tudi glede finančne in organizacijske stabilnosti, in bržkone bi bilo podobno tudi v novem tekmovanju. Vodstvo Tajfuna se je zaradi negotovih razmer v regiji odločilo, da bo počakalo do ponedeljka. Telovadnica OŠ Hruševec pač ni primerna, saj lahko sprejme do 700 navijačev, novega objekta v Šentjurju pa še dolgo ne bo na obzorju. Zastopniki lige ABA so hkrati že dali vedeti, da povečanje zmogljivosti nove dvorane v Podčetrtku, ki ima zdaj 440 sedežev, ne pride v poštev. Začasna selitev v celjski Golovec, ki bi ga morali tehnično posodobiti, bi pomenila še večje stroške, vprašanje pa je tudi, kako bi vplivala na podporo lokalnega okolja in navijačev.
»Videl sem, da vodilnim možem Tajfuna moje besede niso bile všeč, toda nekdo jim mora povedati resnico. Morda bo kdo celo rekel, da zaviram slovenskega prvaka in potiskam naprej Union Olimpijo, ampak če v Šenjurju ne bodo dobro ocenili razmer, se lahko slovenski košarki ponovijo Krško, Idrija, Koper, Postojna ... Sami so videli, kako se lahko stvari čez noč spremenijo, saj so bili lani predzadnji v DP. Še enkrat jim čestitam za odlično sezono, ampak za igranje v regionalnem prvenstvu bi morali skočiti na višjo raven v vseh pogledih, ne le z igralskim kadrom,« je pojasnil Lisac in naštel nekaj osnovnih pogojev, ki bi jih morali izpolnjevati.
»Tajfun je imel doslej 260.000 evrov proračuna, da bi stopil korak naprej in se približal delovanju profesionalnega kluba, pa bi potreboval štirikrat več denarja. Če bi se preselil v Celje, bi mu prižgali zeleno luč, vendar bi izgubil svojo identiteto. Celjskega občinstva bržkone ne bi pritegnil, vrste pravih navijačev iz Šentjurja pa bi se prepolovile, še posebej, če bi moštvo zašlo v niz slabših rezultatov. Klub nima niti pisarne in nekoga, ki bi sedel v njej in se odzival na telefonske klice. Nihče ni zaposlen v klubu, kdo se bo torej ukvarjal z gostujočimi moštvi in z vsakodnevnimi organizacijskimi potrebami? Vem, da moje besede zvenijo ostro, toda takšen prehod je za klube zelo nevaren, pravi meč z dvema reziloma,« opozarja Roman Lisac.
