Še Filipovski je bil resnoben

Sašo Filipovski po sredinem dvoboju v Stožicah ni deloval kot trener, ki je prišel do prve samostojne zmage v evroligi za krmilom tujega moštva. Niti za hip ni kazal znakov veselja, navzlic njegovi pregovorni profesionalnosti je bilo videti, kot da mu je po svoje celo žal Rominega uspeha. Union Olimpija je pač njegov klub, v katerem se je učil košarkarskih modrosti in v katerega se bo slejkoprej nekoč vrnil v družbo številnih prijateljev. In teh nikakor ni želel prizadeti, saj dobro ve, koliko hudega je prestala ljubljanska košarkarska relikvija, da se je vrnila med spoštovanja vredne evroligaše, in koliko je vsem pomenil aplavz s tribun navzlic porazu.

Zato je tekmi diplomatsko pripisal kar »vadbeni« značaj. Čeprav mu je zmaga prišla zelo prav pri uveljavljanju v Rimu in navkljub obljubam domačih košarkarjev, da se bodo po dveh zaporednih polomih z Maccabijem odkupili svojim zvestim privržencem z dobro igro. Ni jim uspelo. Če so v prvem delu evrolige dobili prav vse tekme v Stožicah, so v drugem izgubili vse tri, tokrat celo proti moštvu, ki so ga ugnali v gosteh in za katerega smo tedaj ocenili, da ne more premagati prav nikogar v skupini F. Roma se je res vrnila z obiskov v Tel Avivu in Barceloni s primanjkljajem 65 točk, Ljubljano pa zapustila s celotnim plenom. Deloma tudi po svoji zaslugi.

Če je Jure Zdovc še v ponedeljek razlagal, da se je po obdobju črnogledosti vrača med optimiste, po četrtem zaporednem porazu v evroligi spet ni skrival razočaranja. In to povsem upravičeno, še posebej, če tekmo poskušamo gledati z njegovimi očmi in njegovimi košarkarskimi merili. Nekoč eden najboljših obrambnih košarkarjev v Evropi je moral vnovič pogoltniti grenko pilulo, saj je Union Olimpija še na tretji tekmi v nizu prejela vsaj 50 točk v drugem polčasu: v Tel Avivu 50, v revanši z Maccabijem 55, v sredo 50. To se ji v prvih 12 evropskih tekmah sezone ni primerilo niti enkrat, čeprav ne moremo reči, da je igrala proti nižjerazrednim zasedbam. Panathinaikos ji je enkrat natresel 44 točk v drugih 20 minutah tekme, drugič 42, Barcelona je v Ljubljani zmogla 32 točk, Roma na domačem parketu pičlih 28 ... V revanši je moštvo Saša Filipovskega celo popravilo strelski rekord stožiških gostov v 40 minutah igre in na koncu doseglo celo več kot točk (87) kot pred tednom »nadzvočni« Maccabi (83).

Dobra obramba je seveda v dobršni meri plod volje, agresivnosti in nesebičnosti košarkarjev, zato bi s tega zornega kota le ponovimo že večkrat zapisano v prejšnjih mesecih. Olimpijin padec je posledica zavestnega izčrpavanja, utrujenosti in telesne načetosti njenih udarnih mož zaradi igre s polnim plinom s premajhnim številom košarkarjev. Ta jih je sčasoma prisilila k preračunljivemu varčevanju z močmi pri manj prijetnih nalogah, zdaj pa je očitna na obeh straneh igrišča. Vsaka izgubljena izgubljena žoga, ki je bilo proti Romi veliko preveč (20), prenagljen met ali slabo izpeljana akcija zaradi statičnosti in težkih nog namreč odpirajo daleč najlažjo pot do koša – nasprotne napade. Rimljani so si v Ljubljani res privoščili »trening«, če zlorabimo izraz Filipovskega, in z neoviranimi protinapadi verjetno na mah dosegli več košev kot Union Olimpija v celotnem drugem delu evrolige. Njenim košarkarjem tako ostaja le mučenje proti postavljenim tekmečevim obrambam, ki za nameček že skoraj na pamet poznajo taktične različice ljubljanskega moštva. Zakaj, ker Union Olimpija v dobi »digitalne košarke» igra v ritmih poleti vgravirane matrice za lajno in od tedaj za razliko od vseh boljših ekip ni obogatila svojega repertoarja. Celo Roma je nazorno pokazala, koliko je možno napredovati v pičlem mesecu sredi sezone.

Prečitana knjiga so tudi individualne značilnosti Olimpijinih posameznikov, čigar učinek neizogibno pada. Bolje kot v začetku sezone igrata le Giorgij Šermadini (tudi zato, ker se je njegova minutaža podvojila na račun Kevina Pinkneyja), in Jan Špan, ki v prvem delu evrolige ni igral niti sekunde. Statistično gledano ohranjajo svoj učinek Sašo Ožbolt, Kenny Gregory in Damir Markota, čeprav je tudi pri njih opazna razlika v »nemerljivih dejavnikih«, najtežje pa februar prenašajo Vlado Ilievski, na katerega tekmeci pritiskajo z vsem, kar imajo, veteran Goran Jagodnik in Pinkney, ki se največkrat ne more sam pri sebi odločiti, ali se mu ljubi truditi ali ne, kaj šele, da bi poslušal svojega trenerja in soigralce. Zato je kar dobro, da se bo evroligaška pot Uniona Olimpije končala prihodnji teden v Barceloni. Pa naj je bilo uvodnih 12 epizod še tako prijetnih.