Tiskane izdaje
Madrid – Realov predsednik Florentino Perez je v petih dneh doživel dve veliki nogometni razočaranji – izpad iz lige prvakov in dokončno izgubo možnosti za špansko lovoriko –, zato pa so ga v nedeljo zelo razveselili košarkarji kluba. Najprej so mladinci pod vodstvom Luke Dončića osvojili naslov prvaka evrolige, zvečer jim je sledilo še člansko moštvo.
Finalna zmaga nad Olympiakosom je med Madridčani sprožila burne čustvene odzive, saj je od njihovega zadnjega vzpona na košarkarski Olimp minilo dolgih 20 let. Tudi takrat je bil finalni tekmec Olympiakos, od letošnjih junakov pa sta tedaj sanjarila o košarkarski karieri le Felipe Reyes in Andres Nocioni, ki sta štela po 15 let. V nedeljo sta oba dočakala svoj veliki trenutek. Prvi je dvignil šampionski pokal kot kapetan moštva, drugi pa je bil izbran za najboljšega košarkarja finalnega turnirja. S pokalom je dobil nagrado za bogato kariero v dresih Tau Vitorie, Chicaga, Sacramenta, Philadelphie in predvsem argentinske reprezentance ter za lansko odločitev, da se bo na jesen kariere preizkusil še pri velikem Realu, ki je zahteval takojšen uspeh.
»V Madrid sem se preselil prav zaradi takšnega izziva. Obljubil sem, da bom dal vse od sebe in ostal mož beseda. Odločitev ni bila lahka, saj sem se zelo navezal na Vitorio, toda ko sem trenerju Pablu Lasu ponudil na voljo svoje telo in značaj, sem imel v mislih prav takšne trenutke. Odkar sem pred 16 leti prišel v Evropo, sem želel igrati za moštvo, ki bo najboljše v evroligi. Zdaj čutim neizmerno zadovoljstvo, saj so poplačane vse ure vadbe, dnevi, ko nisem bil ob ženi in dveh otrokih, ter številne poškodbe. Po finalu mi ni ostala niti kaplja znoja, toda drugače niti ne znam igrati. V naši ekipi je dovolj nadarjenih fantov, jaz poskušam dati nekaj drugega: močno osebnost, drznost in predanost,« je ponosno ocenil Nocioni, ki je bil najboljši košarkar španske lige že leta 2004, v argentinskem dresu pa je osvojil zlato na OI 2004 in bron štiri leta pozneje ter srebro na SP 2002. Zdaj je postal še najstarejši MVP finalnega turnirja evrolige po Dominiqueu Wilkinsu, ki je bil ob uspehu Panathinaikosa leta 1996 nekaj mesecev starejši.
Nocioni je eden od štirih znanih košarkarjev, ki so lani okrepili Real, in vsi štirje so imeli velike vloge na F4. K. C. Rivers in Gustavo Ayon sta blestela ob polfinalni zmagi nad Fenerbahčejem, Jonas Mačiulis je prispeval velik delež k finalnemu uspehu, Argentinec pa je zelo dobro uravnotežil svoji predstavi ter predvsem dal nekaj »krvoločnosti« moštvu, ki že dolgo slovi po odličnih, a tudi nekoliko premehkih košarkarjih. Trener Pablo Laso, ki je v igralskih dneh prišel k Realu iz rodne Vitorie le nekaj mesecev po evroligaškem zmagoslavju leta 1995, kot trener pa ga vodi četrto sezono, se strinja, da je njegovi zasedbi nekaj manjkalo, ni pa se želel zapletati s podrobnostmi.
»V ospredje vedno postavljam kolektiv in tudi o sebi razmišljam le kot o članu moštva. Zato je danes Andres Nocioni enako pomemben kot vsi drugi fantje, res pa je, da je srčnost njegov največji talent. Novinci so zelo pomemben dejavnik uspeha, a prav tako staroselci. Felipe Reyes, Sergio Llull, ki je tukaj že od leta 2007, Sergio Rodriguez, Rudy Fernandez, Jaycee Carroll, Marcus Slaughter ...« meni 48-letni strateg.
