Tiskane izdaje
Lille – Pod vodstvom Jureta Zdovca je slovenska reprezentanca dosegla svoji najboljši uvrstitvi na EP (4. mesto leta 2009) in SP (7. lani), v tretjem poskusu mu je spodletelo. Razlogov za izpad v osmini finala je obilo, toda selektor se je v širokem loku ognil vzrokom, ki bi jih lahko ocenili za alibi. Zanj je letošnji eurobasket neuspeh.
Pred selitvijo v Lille ste dejali, da trener ne more vedeti, kako se bodo košarkarji odzvali na breme izločilnega dvoboja. Videti je bilo, kot da bi se vašim adutom v soboto zašibila kolena.
Latvija je bila boljša, predvsem močnejša in hitrejša. Mi nikakor nismo mogli najti pravega ritma, v odločilnih trenutkih pa smo tudi zgrešili ugodne mete, ki smo jih imeli na voljo, medtem ko so tekmeci zadeli kar nekaj težkih poskusov. Naša ekipa je bila takšna, kot smo jo lahko sestavili, in čeprav je bilo mogoče od daleč videti drugače, so bile že Gruzija, Makedonija in Nizozemska zelo trd oreh. Premagati smo jih morali domala brez treninga, saj si ga zaradi sporeda EP nismo mogli privoščiti, čeprav bi ga naše moštvo zelo potrebovalo zaradi specifične zasedbe. Strah, kako bomo igrali brez prave vadbe in pod pritiskom, ni bil neutemeljen.
Pred sobotnim dvobojem niste skrivali optimizma. So vas Latvijci s čim presenetili?
Presenečenja ni bilo, z izjemo conske obrambe v prvi četrtini, ki pa še ni bila usodna. Opozarjal sem, da ima Latvija dobre atlete in natančne strelce, a zaman. Za trenutek sem dobil občutek, da so si njeni košarkarji želeli več. Naši so porabili energijo na nepravi način. Želeli so zaključevati napade s posamičnimi akcijami 1:1 ali celo 1:5, in tu so jih tekmeci čakali v zasedi. Žoga ni krožila, ni bilo pravega timinga, ko so prišli do ugodnega položaja izpod koša, pa so zgrešili mete, ki jih do tedaj na EP niso. Iskali smo rešitve in slabše obrambne igralce Latvije, vendar se je pripravil tudi tekmec. Zato nismo mogli organizirati nič pametnega.
Zgovoren je podatek, da slovensko moštvo v prvem polčasu ni izvajalo niti enega prostega meta. Zaradi pasivne igre ali sodnikov?
Sodniki so dovolili grobo igro in Latvijci so dobili veselje. Marsikaj je pač šlo mimo nekaznovano, podelili pa so nam tudi šest »banan«, Kaspars Berzinš kar pet po naših brezglavih prodorih. Poskušali smo tudi po globini, a so bili Latvijci od začetka boljši, kar je nesprejemljivo. Centra Alen Omić in Uroš Slokar sta skupaj metala iz igre 4:12, krilna centra Miha Zupan in Jure Balažič pa 5:14. Vendar sodniki nikakor niso krivi za naš poraz, le kriterij je bil malo bolj pisan na kožo Latvijcem.
Pričakovali smo, da bo obramba agresivno poskusila stisniti tekmeca, kar se ni zgodilo. Zakaj?
Očitno je pričakovanje tekme usmerilo igralce v napad, kajti tudi ko smo dosegli koš, je obramba takoj popustila. Nismo se mogli dvigniti z obrambo. Prišli smo sicer tudi do obdobja, ko Latvijci nikakor niso mogli zadeti, a smo bili tudi mi nenatančni in nezbrani, ob tem pa sebično zaključeval napade. Poskušali smo na silo, a ni šlo. Rezultat bi se moral sukati okoli 60:60, pa bi verjetno imeli možnosti za zmago. Tako pa smo prejeli preveč poceni košev.
Čeprav je bila reprezentanca osiromašena, je bržkone marsikdo ocenil, da je izpadla proti nekakšnim obstrancem. Je takšen vtis pravičen?
Mislim, da sodimo v razred latvijskih košarkarjev, ki so dobri atleti in spretno izkoriščajo svoje atletske sposobnosti. Zato so mi všeč, čeprav imajo malo manj taktičnega in tehničnega znanja, kar je bila naša priložnost. Toda naši fantje so se spustili na enako raven in poskušali stvari reševati na silo. Tekmec je imel Janisa Strelnieksa, ki je po mojem mnenju eden najboljših organizatorjev igre v Evropi, mi pa nismo bili dovolj agresivni. Na koncu je to bržčas odločilo, saj je odigral vrhunsko tekmo.
Od prvega dneva priprav ste opozarjali na hibe, ki so v soboto pokopale slovensko reprezentanco. Kazalo pa je, da je prebrodila otroške bolezni.
Ničesar ne zamerim fantom in prevzemam vso odgovornost za poraz. Mislim, da smo na tem EP potegnili iz moštva skoraj maksimum, seveda pa je vedno možno storiti kaj boljše. Našli smo skupno energijo in kemijo, toda 12. septembra je bila Latvija boljša v večini prvin.
Težko je sešteti vtise iz Zagreba in Lilla, kakšna je vaša končna ocena nastopa na EP?
Ob izpadu v osmini finala sem seveda razočaran, saj smo v priprave vložili ogromno truda. Škoda, da nismo postavili pike na i po obetavnih predstavah v prvih petih tekmah. Zakaj je nismo, bodo pokazale analize, ko se bodo glave ohladile. Zdaj so še vroče, toda osebno brez kančka dvoma ocenjujem letošnji dosežek kot neuspeh.
Kako po tako specifičnem dosežku, za katerega lahko najdemo obilo razlogov in krivcev, narediti naslednje korake?
Zastavil sem si svoje cilje in se jih držim, zato prevzemam odgovornost za rezultat. Slovenija ima dobro reprezentanco in jo mora graditi naprej. Meni bo pogodba potekla po EP in o prihodnosti bodo odločali vodilni pri KZS, ki so zasedli svoje položaje, ko sem bil že izbran za selektorja. Ob mojem drugem imenovanju je bil predsednik zveze Roman Volčič, generalni sekretar Iztok Rems, zdaj pa odhaja še direktor reprezentance Matej Avanzo. Prav je, da dobijo novi ljudje priložnost določiti štab po svojem okusu. In ko bo prišel pravi čas, bodo morali oni prevzeti pobudo, drugače ne gre.
Pa bi želeli ostati v selektorski vlogi?
Najraje ne bi odgovoril na to vprašanje, da ne bi izrekel kaj nerodnega, kot sem po EP 2009. Ne bom rekel ne, vse skupaj je treba dobro prespati. Delo z reprezentanco namreč pušča posledice, če želiš vztrajati pri svojih košarkarskih merilih in načelih, neizogibno pride do trenj. Ne moreš se jim ogibati in delati v rokavicah, da se ne bi komu zameril in da bi ostal trener. Zakaj bi Zdovc kar naprej sedel na stolčku, če si še marsikdo drug v Sloveniji zasluži priložnost. Upoštevati bo treba tudi mnenje košarkarjev. Verjetno se kdo v prihodnosti ne bi odzval vabilu, če bi jaz ostal selektor. Osebno nisem naklonjen revanšizmu, pri igralcih pa nikoli ne veš.
Letos ste umazano perilo v glavnem oprali v zaprtem krogu, zato so vaše kritične besede na račun Zorana Dragića po eni od zagrebških tekem dobile večjo razsežnost, kot bi si jih zaslužile. Bržkone pa njegov primer še zdaleč ni bil osamljen, mar ne?
Dogajale so se stvari, ki niso za javnost. In prav je, da se člani moštva sem ter tja sprejo. Če si le delijo nasmehe in poljubčke, ne morejo napredovati. In četudi ne gojim zamer, sčasoma pride do zasičenja. Sezona je naporna in letos sem se res izpraznil, saj se je dogajalo marsikaj.
