Solze ob prihodu, solze ob slovesu

Otroški vriski v telovadnici koprske šole sredi poletja nimajo prav veliko zveze s šolsko dejavnostjo, v tem času parket preplavi pisana mednarodna druščina otrok, ki so na Obalo dopotovali, da bi osvojili košarkarske veščine in stkali nova poznanstva. Boštjan Nachbar med njimi teka kot oče, ki mora poskrbeti za ves svoj naraščaj, mnogi od njih ga v takšni luči niti niso pričakovali.

»Že večkrat sem bila na Boštjanovem kampu, letos je tretje leto. Ko sem se prvič odločala, sem vedela, da je odličen košarkar, hotela sem ga spoznati, sploh ker slovi kot dober strelec,« je razložila 14-letna Lucija, ki je letos s seboj pripeljala tudi prijateljico Uršo, s katero skupaj trenirata pri ŽKK Pomurje. »Lucija je bila navdušena, poleg tega se mi je zdelo super, da smo ob morju in se lahko tudi kopamo. Sem pa presenečena, saj sem mislila, da Boštjan ne bo toliko z nami, kot je,« tudi slednja uživa na Obali, obe sta nasploh veliki ljubiteljici košarke in na večjih tekmah tudi vneti navijačici slovenske reprezentance, na vrh lestvice najbolj vročih slovenskih košarkarjev v svetovni košarki pa ta čas postavljata Gorana Dragića in dodajata, da je lepo vedeti, da je tako uspešen v ligi NBA.

Zgodaj je pač treba začeti, sedemletni Kristjan je denimo prav v Kopru naredil prve samostojne korake v svet. Prišel je s stricem Smiljanom, nekdanjim slovenskim reprezentantom, ki kot trener vsako leto pomaga v Nachbarjevem kampu. Minule tedne je doma vneto navijal za odhod na Obalo, a je v prvih dneh od doma požiral globok cmok in razkril, da pogreša mamico. »Včasih moraš biti tudi psiholog, predvsem pa z otroki razviti odkrit odnos. Prve dni se pri najmlajših rada pojavi kakšna kriza, ko smo imeli predstavitev, so kar trije planili v jok, eden za drugim. Pa sem prvega vzel na kolena in potem so skozi igro pozabili na domotožje,« pravi Nachbar, ki ima tudi doma dve nadobudnici, ki sicer (še) ne stopata po očetovih stopinjah, a starejša, šestletna Tara, je letos z obilo energije poskakovala z žogo po parketu: »Prav presenetila me je, letos ni minil dan, da naju z ženo ne bi vprašala, kdaj bo končno kamp.«

Že pravi »staroselec« v kampu je tudi 15-letni Tenej Manfreda iz Idrskega pri Kobaridu, ki se je najprej okušal v nogometu, potem podobno kot pred tem njegov oče pristal pri tolminskem klubu, ki ima dolgo košarkarsko tradicijo. »Četrtič sem v Kopru, prek pet let pa treniram v Tolminu in čeprav grem zdaj na gimnazijo in bom uro in več stran, bom najbrž kar vztrajal pri istem klubu. Seveda bi si želel enkrat tudi sam uspeti v košarki, a če mi bo uspelo, mi bo, če ne, pa pač ne. Se pa držim tega, da ostajam v tem kampu, Boštjan je zelo družaben, stalno se vključuje v treninge in pomaga, da hodimo na izlete in plavamo, pa je le še plus,« pravi bodoči srednješolec, ki je po naboru pristal v skupini najbolj izurjenih in najstarejših do 17 let, v kateri je bila angleščina eden od uradnih jezikov komuniciranja.

Tudi zaradi 14-letnega Daniela, ki je tudi Nachbarju posebej padel v oči. Prišel je iz Hagna v Nemčiji, kjer z družino živi že od malih nog, četudi ima makedonske korenine. V mešanici rodnega jezika in srbščine je razložil, da ga košarka ni mogla zaobiti. Treniral in igral jo je tudi oče Tome Zdravevski, zdaj trener v Hagnu, sestra Laura je bil tudi članica ene od mladinskih selekcij. »Slišal sem, da je to odličen kamp, in res se veliko naučim. Super je. Doma sicer vsak dan treniram od štiri do pet ur, z očetom ogromno delava tudi individualno. Upam, da bo šlo tako naprej, pravijo, da že zdaj sodim med najbolj nadarjene v generaciji v Nemčiji,« je razložil visokorasli Daniel in dodal, da bi se v primeru vabila v mladinske selekcije moral še odločiti, ali bi igral za Nemčijo ali Makedonijo. Tam so ga menda že snubili, a se mu še nikamor ne mudi.

Kar nekaj udeležencev pride iz tujine, večina potomcev izseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, pravi Nachbar, del pa jih dopotuje iz Bamberga, ene od postaj njegove dolge in bogate mednarodne košarkarske kariere. Pri tamkajšnjem prvoligašu so se navdušili nad sodelovanjem, letos so v Koper poslali štiri izbrance iz mlajših kategorij, nad katerimi bdi šef mladinskega pogona pri Bambergu, Kevin. »Ko sem jih izbiral, sem upošteval njihov uspeh v šoli, obnašanje in seveda talent. Že nekaj let prihajamo, raven udeležencev sicer ni tako visoka, kot morda kje drugje, a so zato tukajšnji trenerji odlični,« je razloge za vsakoletno vračanje pojasnil Kevin, ponosen, da sta dva od udeležencev prejšnjih rodov kampa že podpisala profesionalni pogodbi v nemški prvi ligi, najprej Andi Obst, nato še Tibor Taraš. Ni pa to edina odprava iz Nemčije, še pet so jih iz Bamberga poslali za nagrado pri sodelovanju za šolski časopis, z njimi pa tudi dva spremljevalca.

Letos jih je obiskal tudi Erazem Lorbek in 73 udeležencev, ki vsako leto stke ogromno medsebojnih vezi in prijateljstev, je kar tekmovalo v podpisih in selfijih za domače arhive, da bo »skriti gost« požel veliko zanimanje, je bila prepričana tudi Mojca Markovič, nekdanja slovenska reprezentantka, ki je v Kopru skrbela za dekleta na kampu. To je letos že njen tretji kamp, pomagala je tudi Goranu Dragiću in potrdila udeležbo na kampu Košarkarske zveze Slovenije, ob redni zaposlitvi na ta način porabi velik del letnega dopusta. »Vsak košarkar, ki se loti takšnega izziva, ima rad ekipo, ki ji zaupa. Bistvo dobrega kampa je, da si ekipa zaupa,« pravi Markovičeva, prav zato Nachbar vsako leto tudi pokliče Smiljana Paviča, prijatelja iz najstniških dni, s katerim ob pestri košarkarski zgodovini delita tudi ljubezen do glasbe. »Zdaj se je že tako navadil, da me pozimi kar sam pokliče in vpraša, ali naj si rezervira poletni trermin za Koper,« v smehu pove Nachbar, ki se odloča med nadaljevanjem kariere ali športno upokojitvijo.