Tiskane izdaje
Marko Milič je prava zakladnica zabavnih dogodivščin in anekdot iz njegove 21-letne poklicne kariere, ki jih je med drugim dve sezoni zapored delil z Delovimi bralci ob odhodu v ligo NBA v svojih ameriških dnevnikih. Toda ob koncu igralske etape in začetku nove poti je pravi trenutek za malo resnejši pogled na slovensko košarko in njeno prihodnost.
Dogodkov, ki so zaznamovali vašo kariero, je ogromno. Katerega bi vi izpostavili kot ključnega?
Točno na moj 17. rojstni dan mi je pokojni Olimpijin direktor Ivo Zorčič v hotelu Bellevue podaril kipec zmajčka. V njem se je skrivalo simbolično sporočilo, da zapuščam svet zabavne, igrive košarke v Kranju in prehajam na evroligaški parket. To je bil velik preskok in zmajček me še zdaj spominja na ta korak. V Tivoliju sem imel Zmaga Sagadina, ki mi je znal naviti ušesa, ko je bilo treba, in mi bil z drugimi v klubu v oporo, da mi je rasla samozavest. Šele za tem bi uvrstil odhod v ligo NBA, ki je bil druga prelomnica, ko sem pustil za seboj otroško iluzijo in se soočil s surovim svetom profesionalizma. V Evropi bi izpostavil še prestop k Realu in sodelovanje z Aleksandrom Đorđevićem.
Kako ste se počutili minulo sredo, ko so obesili vaš dres v dvorani, v kateri niste nikoli igrali? Vas je kaj zaskominalo po zlatih časih v starem, dobrem Tivoliju?
Nočem biti nostalgičen. A če velja, da so Stožice lepe, je Tivoli zame dvorana z dušo. V resnici gre za isti klub, vsaka dvorana pa piše svojo zgodovino. Tako kot so spomini Iva Daneva bržkone vezani na igrišče pod kostanji, so moji na Tivoli, na vrste za vstopnice, ki so se vile do kioska Hot Horse, na hrumenje polnih tribun ... Tudi na rokavice z odrezanimi prsti, v katerih smo trenirali pozimi, ko nas je od hokejske dvorane ločila le tanka stena. Pa na klubsko ikono Glajbeta, žal že pokojnega elektrikarja in napovedovalca Fazo, čistilko Sadiko …
Kaj pa ste videli na tekmi z ekipo Telekom Bonn?
Mlado moštvo, ki bo imelo obdobja labilnosti – od zmag nad Crveno zvezdo do porazov s skromnimi tekmeci. Fantje morajo imeti podporo, saj boljših ni. Nekaj med njimi jih je nadarjenih, a so daleč od pravih igralcev. Tudi ko je Šarunas Jasikevičius prišel k nam z univerze Maryland, star 23 let, je v levo preigraval z desno roko, toda Sagadin je v njegovih očeh videl ubijalski nagon in čutil, da lahko v kritičnih trenutkih naniza nekaj trojk, četudi ni imel tehnične podlage. Paradoks je, da se pritožujejo nad krizo, a brez nje marsikoga ne bi bilo v moštvu. Ker pa so, bi morali izkoristiti priložnost ter pokazati pravi odnos na treningih in tekmah. Seveda kdaj ne bo šlo, ampak ljudje jim ne bodo ničesar očitali, če se bodo metali za vsako žogo med reklame. Če bodo videli borbenost, energijo, željo, da bi jim šlo pri stvareh, ki jih še ne obvladajo, se bodo poistovetili z njimi, tako kot so se z nami. O proračunu nima smisla razpravljati, tudi v naših časih je bil vsaj desetkrat nižji kot pri tekmecih.
Ampak tedaj ste imeli starejše ase, ob katerih ste se lahko mladi kalili in učili.
Drži, bili so steber moštva, in zaradi njih ni bilo bojazni, da bi premočno zanihali. Če je imelo vodstvo srečo z nakupom tujca in pripeljalo dva, tri nadarjene upe, je šla ekipa navzgor, sicer zaradi izkušenih igralcev ni potonila. Ko sem prišel k Olimpiji, od 17-letnega bikca ni bilo realno pričakovati, da bi ustvarjal presežek, starejši so poskrbeli, da so lovorike ostajale v Tivoliju. Podobno bi moralo veljati za Blaža Mesička, ki bo prevzel glavno vlogo čez kakšno leto. Denarja za kakovostnega tujca ni, a imamo svoje veterane, Gorana Juraka, Dragišo Drobnjaka in druge, ki so še motivirani in zdravi in bi lahko imeli mentorsko vlogo. Oni vedo, kako pomembno je osvojiti državno prvenstvo in da moraš biti najprej najboljši doma. S kom pa naj se ljudje poistovetijo, ko vse skupaj spominja na železniško postajo in je v moštvih težko našteti dva ali tri igralce?
V celotni slovenski košarki se je marsikaj spremenilo. Evroliga je nedosegljiva, dosežki mladih reprezentanc so vse skromnejši, zamajal se je tudi ustroj proizvodnje igralcev. Kako vidite razmere?
Velika težava so dosežki mladih reprezentanc. Prej smo bili stalno v evropskem vrhu, iz BiH so prihajali po znanje k nam. Letos je njihove zlate kadete ob sprejemu pozdravilo 50 tisoč Sarajevčanov, pri nas pa se veselimo povprečnih uvrstitev, po možnosti v drugem razredu EP. Gre za kompleksno težavo, v kateri bi vsi prelagali odgovornost na druge. Igralci na trenerje, ti pravijo, da ni talentov. Izgovore iščemo v tem, da se spreminjajo družba in življenjske navade. A mladi so enaki po vsem svetu, pa so drugod ohranili korak s časom. Prvi korak bi morali narediti klubi in trenerjem v mlajših kategorijah dati vedeti, da je njihova prednostna naloga razvijanje igralcev, ne lov na moštvene uspehe. Do 12. leta igralce animiramo, do 16. jih učimo tehničnih prvin, ob prehodu med člane pride na vrsto taktika. Zadnjič sem gledal 14-letnike, ki naj bi se naučili 28 akcij!
Vi ste zaigrali v evroligi s 17 leti, danes imamo za mlade 24-letnike. Pa bi kdo od današnjega rodu zdržal nekdanji Sagadinov režim, ne da bi trenerja čakale pritožbe staršev, agentov, odvetnikov in varuha človekovih pravic?
Prav res bi vsi našteti stali v vrsti. Če hočeš v resni košarki razviti svoj talent, te mora nekdo gnati vsaj do limita, če že ne čez mejo. Pri Zmagu smo vadili po tri ure zjutraj in zvečer, z Borisom Gorencem pa sva že pred njegovim prihodom zamenjala po eno majico, ker sva tekmovala v številu trebušnjakov in v igri ena na ena. Igralec mora imeti v sebi to željo. Me pa moti, da je v naši družbi še vedno zakoreninjeno iskanje slabosti, ne dobrih plati. Po tem so mi Američani bolj všeč, sicer mi njihova miselnost ni blizu. A njihovi trenerji bodo pri športniku našli eno odliko in na njej gradili igralca. Pri nas najdemo eno šibko točko in nanjo kažemo s prstom.
Vas ni nikoli zamikalo, da bi poslovilno sezono odigrali pri Olimpiji?
Po zadnjem odhodu januarja 2009 se te zamisli lep čas nisem mogel otresti. Nato je počasi minila. Vmes se je v klubu veliko spremenilo, menjavale so se vodstvene in trenerske zasedbe. Letos se nismo pogovarjali, a zdaj sem že tako v letih, da je bolje, da priložnost dobijo mladi in tisti, ki so bolje pripravljeni. Nima smisla, da bi igral s 70 odstotki in le na račun svojega imena.
Vaš dres s številko 12 je šele drugi, ki ga je Olimpija upokojila po trinajstici Iva Daneva. Kako gledate na takšno praznino?
Kot razumem, želijo v klubu uveljaviti v svetu cenjeno navado. Da bi nekje začeli, pa so potrebovali konkreten dogodek in ga našli v moji upokojitvi. Morda vrstni red res ni bil pravi, a verjamem, da bodo sledili še drugi dresi, in to večjih Olimpijinih legend, ki jih ni malo. Upam pa, da ne bodo vseh kar v enem tednu obesili pod strop dvorane. Vsakemu bi lahko namenili poseben dogodek in ga povezali z jubilejem, klubskim ali igralskim.
Ali je v Sloveniji sploh še možno postati klubska legenda? Dobri odidejo v tujino po letu ali dveh, povprečnežem takšna čast ne pripada.
Zanimivo vprašanje, o tem doslej niti nisem razmišljal. Podobno težavo bodo imeli tudi klubi v tujini, saj so selitve med klubi precej pogostejše.
Vaš reprezentančni rod je imel toliko slovitih imen, kolikor jih verjetno ne bomo več premogli, pa ni iztržil več kot nasledniki. Danes bolj jasno vidite razloge?
Mislim, da smo si vsi želeli visokih uvrstitev in dali svoj maksimum, a se pač ni izšlo, na koncu je vse odvisno od ene tekme. Moje zadoščenje je, da smo od druščine, ki si je morala utirati pot skozi razne kvalifikacije, postali reprezentanca za visoka mesta. Očitno je bil to naš limit, četudi bi glede na imena morali osvojiti kakšno odličje. Vidim pa bistveno razliko v primerjavi s sedanjostjo: kdor se ni odzval selektorjevemu vabilu, je bil čudak. Naslednikom ne smemo naložiti bremena kolajne, saj je tudi mi nismo osvojili. Ob pravi kemiji lahko lepega dne pripravijo bum, denimo, če bo rodu z Luko Dončićem na čelu uspelo združiti moči z bratoma Dragić in drugimi. Včasih je dovolj iskrica. Morda bo vrzel, ki je nastala, olajšala zamenjavo rodov, očiščenje in ustvarjanje nove energije.
Prehod v novo življenjsko obdobje ste napovedovali kar nekaj let, ko ste kariero zožili na avanture v Iranu in Kuvajtu. Ste čas dobro izkoristili za premislek?
Vedel sem, da bi rad ostal v košarki in doma, ker je ta čas prioriteta družina, žena Vesna in najine tri hčerke. Bi se pa tudi v košarki rad ukvarjal z otroki, ker pri njih ni motečih dejavnikov, kot so agenti, politika ali klubske (ne)ambicije. Je pa žalostno, da zdaj zastopniki obletavajo že 14, 15 let stare igralce in nanje gledajo kot na kose mesa. To je prezgodaj, še pri 17 letih nimaš glave, da bi lahko trezno odločal o svojih korakih. Vsekakor se vidim v združevalni vlogi, ne v takšni, v kateri bi uveljavljal svoje. Ego sem že nahranil in mislim, da sem se dovolj naučil, da lahko kaj dam.
Omenjali so vas kot možnega direktorja članske reprezentance, vi pravite, da bi se raje posvetili mladim v okviru KZS. V kakšni obliki?
Zavedam se, koliko so mi dali ljudje, ki so me obdajali med 13. in 18. letom. Bolj so mi pomagali kot večina v nadaljevanju kariere. Na mladega človeka lahko najbolj vplivaš in mu največ daš. Sprva se vidim v vlogi nekakšnega nadzornika, moja pisarna bi bila po vsej Sloveniji, s sodelovanjem na treningih. Načeloma smo se dogovorili.
Ste zagovornik parole šport športnikom?
Ne povsem, v športnem delu pa. Ker smo nekdanji igralci ozko usmerjeni, smo omejeni pri finančnih, operativnih in organizacijskih zadevah. Toda v Sloveniji radi združujemo delo in znanje več ljudi v eni funkciji. Lep primer je položaj direktorja Uniona Olimpije, čeprav v klubu vedno potrebuješ tudi športnega direktorja. Pri nas stalno iščemo univerzalca, ki bo zagotavljal denar, saniral dolgove, sestavljal moštvo, proizvajal mlade igralce in sodeloval z mediji. In seveda za vse skupaj ne bo zahteval več kot 1000 evrov plače.
