Tiskane izdaje
Ljubljana – Kdo bi si mislil, da bo najučinkovitejše v uvodnem kolu evropskega pokala moštvo, ki je proti Sutjeski zmoglo le 60 točk in proti Igokei 63? Union Olimpija ob začetku sezone očitno premaguje otroške bolezni z napadom, saj je ob treh zmagah v ligi ABA v povprečju dosegla 83,3 točke, Trentu pa natresla 98 točk.
Zahtevnejši strokovnjaki klasičnih košarkarskih smeri se zagotovo križajo ob podatku, da so Ljubljančani v sredo prejeli kar 97 točk na domačem parketu. Od vekomaj pač zagovarjajo mnenje, da si lahko ekipa prigara niz ugodnih rezultatov le s čvrsto obrambo. Sproščeni ljubitelji košarke so vendarle uživali v odprtem revolveraškem obračunu, v katerem je domače moštvo izkoristilo 54 odstotkov poskusov za dve točki in metalo trojke sanjskih 14:22 (64 %), torej bolje kot proste mete (63%). Z natančnostjo sta izstopala Miha Lapornik (za tri 4:7) in Sašo Zagorac (3:4), toda trojke je zadelo kar sedem domačih košarkarjev, pet novincev v zasedbi pa je slednjič doseglo od 13 do 18 točk.
Trije od njih (Lapornik, Zagorac in Ronalds Zakis) so tekmo začeli na klopi in dvigali ritem igre, »dolžina« moštva pa je bila eden od najpomembnejših dejavnikov. Olimpijini »rezervisti« so prekosili tekmečeve kar z 58:35 in medtem ko so košarkarji italijanske zasedbe po odličnem začetku začeli popuščati, je domači kolektiv rastel vse do zadrege proti conskemu presingu v zadnjih treh minutah, ki ga je stala stotice. Toda v drugem polčasu je Union Olimpija vendarle zbrala 15 asistenc in na koncu dosegla največ točk na evropski sceni po 9. januarju 2003, ko je na evroligaškem gostovanju premagala Budućnost s 100:81. V zadnjih sezonah, kar nastopa v evropskem pokalu, je zmogla največ točk pred dvema v Valencii ob presenetljivi zmagi s 93:91.
Potem ko so Ljubljančani po Ciboni in Krki ugnali še senzacijo z Apeninskega polotoka, so dali slutiti, da morda ne bodo enodnevni čudež, ampak moštvo z zanimivim potencialom. Prišle bodo kajpada tekme, ko trojke ne bodo letele skozi mrežico kot pri igralni konzoli, že od nedelje pa se bodo začeli vrstiti tudi težji tekmeci od dosedanjih; v ligi ABA zapored Crvena zvezda in Budućnost, vmes pa Nanterre in Telekom Bonn v evropskem pokalu. V naslednjih dveh tednih bo moralo stožiško moštvo poleg natančnosti pokazati še dobršno mero taktične discipline in raznovrstnosti, čvrstosti in prepričanja, da igra v obrambi ni le potrata časa med dvema napadalnima akcijama. Sicer bo vnovič podobno šprinterju, ki je zašel med maratonce, sprva izkoriščal svoje prednosti, a omagal, še preden so se tekmeci dobro ogreli.
Spomnimo se zelo podobnih okoliščin pred dvema letoma, ko je Olimpija uspešno odprla evropsko sezono proti opevanemu Vareseju, ki je nekaj mesecev poprej osvojil prvo mesto v rednem delu italijanskega DP. Nato se je odlično kosala še z Valencio, Ulmom, Parisom Levalloisom in Asvelom ter pristala na prvem mestu v svoji skupini. Po novoletnih praznikih in s koncem evropskih ambicij pa je zašla v že kar tradicionalno malodušje, ki se ga ne more otresti že šest sezon. Tudi lani je štartala z zmago nad Bešiktašem, a v domači revanši klonila kar s 57:80 in začela razpadati po dolgem in počez, kar je bil še en primer nazadovanja, ki ga ljubitelji košarke težko prebavijo. Razumejo, da ima klub omejene finančne zmožnosti in da se sklicuje na neizkušenost moštva, skrpanega s fanti z vseh vetrov. Zato pa se ne bodo sprijaznili, da takšni »polizdelki« delajo vzvratne korake, namesto da bi napredovali, tako individualno kot ekipno.
Vse predolg je seznam igralcev, ki so v Stožicah ostali zgrešene naložbe, zato ima Gašper Potočnik še večjo odgovornost. Z novo zasedbo bo moral čim prej vrniti gledalce, a tudi prihraniti najboljše za pomlad. Toda vloge Olimpijine trenerja zagotovo ni prevzel, ker bi pričakoval lahko delo.
