Tiskane izdaje
Rane po novem izpadu slovenskih košarkarjev proti Latviji bodo skelele še lep čas, sveži pa so tudi spomini na pričakovanje letošnjega eurobasketa in dvome po odpovedi Gorana Dragića & Co. »Je lahko moštvo uspešno brez vrhunskega organizatorja igre in centrov, ki bi sejali strah med tekmeci?« smo se med drugim spraševali in dobili odgovor, ko je Slovenija po poldrugem mesecu priprav odigrala šest tekem na EP v pičlih osmih dneh. Lahko, vendar le proti moštvom iz spodnjega evropskega razreda in če krivulja predstav zunanjih košarkarjev ne spominja na izpis seizmografskih naprav med močnim potresom.
Boljše reprezentance so pač vešče seciranja kot vrhunski patologi in znajo ločiti krepke organe od šibkih, zdrava tkiva od bolnih in imajo tudi prava orodja, da se jih lotijo. To so storili Hrvati in predvsem Grki, Gruzincem, Makedoncem in Nizozemcem se je svitalo, kako bi se lahko lotili naših fantov, vendar zaradi preskromnih posadk niso mogli teorije pretvoriti v dejanja. Toda kako je to uspelo Latvijcem, ki se na zadnjih šestih EP niso uvrstili višje od desetega mesta, in so si morali utreti pot na letošnji eurobasket z zmagami nad Romunijo, Švedsko in Slovaško, v domači skupini v Rigi pa gladko klonili proti Litvi in tesno proti skromni Ukrajini? Za vse, ki so videli sobotno tekmo, je bila njihova eksekucija videti prav preprosta. Igrali so košarko, kakršno opisujejo športni učbeniki: z nesebičnim sodelovanjem petih igralcev, ki morajo s ščepcem soli družno reševati tehnične in taktične uganke.
In kaj so medtem počeli Slovenci? Za bledo predstavo imajo sicer kar nekaj možnih pojasnil, predvsem izgubljeno noč ob selitvi v Lille, saj je energija zaradi osiromašenosti moštva in omejitev posameznikov postala njihov glavni adut. In ko jim je noge dodatno spodrezala pomembnost izločilne tekme, saj so najodgovornejše naloge v minulih letih opravljali tokrat odsotni igralci, so hitro ostali tudi brez glave. Še precej bolj kot poraz je razočarala nebogljenost slovenskih košarkarjev, da bi kakorkoli spremenili potek tekme. Kot telički so poskakovali vsak po svoje, v glavnem pa se prepustili vožnji v vlaku, ki ni mogel ne levo ne desno, in je imel končno postajo v klavnici.
Fatamorgana je izpuhtela v nič. Slovenski navijači se se morali sprijazniti, da avgusta niti niso bili premajhni optimisti. Mlajši reprezentanti so (upajmo) uvideli, da košarka ni ena od atletskih panog, ki so jo popestrili z meti na koš. Jure Zdovc pa se je vnovič prepričal, da imajo možnosti za košarkarsko preobrazbo svoje meje, in da so bile letos toliko nižje zaradi množice odpovedi asov. Škoda, minilo je še eno prvenstvo, po katerem moramo ponoviti: dosežek ni neuspeh reprezentantov, ki so bili pripravljeni igrati na EP, za domoljubje in trud si zaslužijo kvečjemu pohvalo. Neuspeh je doživela celotna slovenska košarka.
