Tiskane izdaje
Košarkarski Mozart, ki je življenje izgubil v prometni nesreči v Nemčiji, ko je bil star komaj 29 let. Šibenčan je v dresu Cibone kraljeval v jugoslovanski košarki, evropski klubski vrh je zasedel v letih 1985 in 1986, potem se je uveljavil še v najmočnejši košarkarski ligi na svetu.
V jugoslovanski ligi je imel pri Ciboni povprečje 37,7 točke na tekmo, na evropski sceni pa 33,8 točke na tekmo. Bil je izvrstni plejmejker in strelec, v dresu jugoslovanske reprezentance je osvojil olimpijski bron (1984) in srebro (1988), s hrvaško reprezentanco pa olimpijsko srebro (1992). Leta 1990 je bil z Jugoslavijo svetovni prvak, leta 1989 pa evropski prvak.
V sezoni 1988/89 je igral za Real Madrid, njegov prestop je bil vreden 4 milijone evrov, toda Dražen je o denarju dejal: »Vseeno mi je, sto, milijon ali pet milijonov dolarjev. Samo enkrat na dan lahko kosim in večerjam.« Sledil je prestop v severnoameriško ligo NBA k moštvu Portland Blazers. V najmočnejši košarkarski ligi na svetu, ki je bila takrat še izolirana za evropske igralce, se je uveljavil v dresu New Jersey Nets. Njegov dres s številko 3 so v tem klubu upokojili.
Dražen je bil na treningih pravi fanatik in perfekcionist. Treniral je tudi v obdobju, ko ni bilo tekmovalne sezone. Med sezono so ga morali trenerji brzdati pri treniranju, saj je bil deloholik, ki se nikoli ni zadovoljil z doseženim. V dresu Real Madrida je v finalu takratnega tekmovanja pokalnih zmagovalcev proti Snaideru iz Caserte dosegel 62 točk.
V ligi NBA pri Portlandu ni dobil prave priložnosti, zato je zahteval prodajo. Pri New Jerseyju je bila povsem druga pesem. Petro, kakor so ga klicali, se je uveljavil kot vodja ekipe, že v prvi sezoni ni izpustil niti ene same tekme. V naslednjih sezonah je bil najnatančnejši strelec med branilci v ligi NBA (najboljši izkoristek metov), a ga vseeno niso izbrali v »all stars« moštvo. Ponudili so mu tekmovanje v metih za tri točke, a jih je zavrnil, češ da ve, da spada na parket v času tekme glavnih zvezdnikov lige.
Dražen je svojo zadnjo tekmo odigral v dresu hrvaške reprezentance proti Sloveniji na kvalifikacijskem turnirju za OI na Poljskem. Šestega junija 1993 je moral v Wroclawu priznati športni poraz proti slovenski reprezentanci (90:94).
Naslednje popoldne je neprivezan zaspal na sovoznikovem sedežu v VW golfu na nemški avtocesti št. 9 v bližini Denkendorfa. Za volanom je bilo njegovo dekle Clara Szalatzy. Ob 17.30 je vanju trčil tovornjak, ki se je izogibal drugemu vozilu. Dražen je bil mrtev na mestu nesreče.
Leta 2006 so v Zagrebu odprli muzej in spominski center Dražen Petrović, po njem pa se imenuje tudi dvorana, kjer domuje Košarkarski klub Cibona.
2. Krešimir Ćosić (1948 - 1995)
Velikan evropske košarke je v dresu jugoslovanske reprezentance osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Bil je pionir selitve evropskih igralcev v Združene države Amerike. Tam je sicer kariero oplemenitil zgolj v univerzitetni košarki, povabilo v ligo NBA ga ni premamilo. Kot center je navduševal z eleganco v igri in izpiljeno tehniko igre. S svojim odnosom do športa in nadvse prijaznim značajem je bil velik vzor številnim generacijam košarkarjev.
Kariero je začel v Zadru, v letih 1969 do 1973 je onstran luže igral za Bringham Young University. Bil je prvi neameriški košarkar, ki je bil uvrščen v izbor za ligo NBA. Kasneje je igral za zagrebško Cibono, v letih 1976 do 1978 je bil tudi član ljubljanske Olimpije, v Italiji je nosil dres moštva Synudine.
Ćosić je osvojil 6 naslovov jugoslovanskega prvaka, štiri pokalne naslove, leta 1982 je s Cibono osvojil evropski pokal pokalnih prvakov. Še impresivnejša je zbirka reprezentančnih uspehov 211 cm visokega košarkarja, ki je kariero zaključil pri 35 letih s 303 nastopi v moštvu Jugoslavije: evropski prvak (1973, 1975, 1977), evropski podprvak (1969, 1971, 1981,), bronasti na EP (1979), svetovni prvak (1970, 1978), svetovni podprvak (1967, 1974), olimpijski prvak (1980) in olimpijski podprvak (1968, 1976). Kot selektor Jugoslavije je osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah 1988 v Seulu.
Bil je predan veri, na Hrvaškem je ustanovil mormonsko skupnost. Deloval je tudi v Hrvaški diplomaciji, bil je svetovalec zunanjnega minsitrstva v ZDA. Umrl je star komaj 47 let, usoden je bil rak limfoma. Po krešimirju Ćosiću so poimenovali trg v Zagrebu, ulico v Zadru, njegovo ime nosi tudi nova športna dvorana v tem dalmatinskem mestu.
3. Mirza Delibašić (1954 - 2001)
Mirza Delibašić - Kinđe se je rodil v Tuzli, kjer je začel bleščečo kariero v tamkajšnjem klubu Sloboda. Potem se je preselil k sarajevski Bosni, s katero je leta 1979 osvojil naslov evropskega prvaka. Naslednje leto je izvrstni plejmejker, za katerega so pravili, da ima oči genija, prestopil v sloviti Real Madrid. V kraljevem klubu velja za najboljšega igralca vseh časov ob Juanu Corbalanu, Waynu Brabenderju, Fernandu Martinu Espini, Arvidasu Sabonisu in Draženu Petroviću.
V reprezentančnem dresu je bil olimpijski prvak (1980), olimpijski podprvak (1976), svetovni prvak (1978) in bronast na SP (1982), evropski prvak (1975, 1977), evropski podprvak (1981) in bornast na EP (1979) ter mediteranski prvak (1975, 1979).
Kinđe je veljal za baletnika na parketu, njegov pregeld igre je bil naravnost božanski. Mimogrede: ko je bil star pet let, ga je mama vpisala k baletu, bil je pionirski prvak BiH v tenisu. Legendarni trener in komentator Dan Peterson je za delibašića večkrat dejal: »Morda obstajajo boljši košarkarji, toda elegantnejšega od Delibašiča ni.«
Slovenska košarkarska legenda Peter Vilfan je bil rezerva Delibašiću v jugoslovanski reprezentanci. »Sploh veste, kaj vse je preneslo njegovo telo? Treningi, tekme, ponočevanja, cigareti. Šel je prek meja človeškega, a se je vedno vračal,« je za Kinđeta dejal Vilfan.
V španski prestolnici se je Delibašić v dresu kraljevega kluba zadržal dve sezoni, potem se je preselil k italijanski Caserti, kjer ga je leta 1983 zadela možganska kap, zato se je moral predčasno upokojiti. V Sarajevu je kot direktor Bosne in kasneje kot prvi selektor reprezentance BiH živel boemsko življenje, v mestu je ostal tudi v času vojnih grozot od 1992. do 1996. Umrl je 8. decembra 2001, od priljubljene košarkarske legende se je poslovilo več tisoč ljudi. Košarkarski klub Bosna je svojo dvorano poimenoval po njem, leto pred smrtjo pa so ga izbrali za največjega športnika Bosne in Hercegovine v 20. stoletju.
4. Ivo Daneu
Legendarni slovenski košarkar se je rodil leta 1937 v Mariboru. Najprej je igral za Branik, potem pa se je preselil v Ljubljano, k AŠK Olimpiji. Z zmaji je osvojil pet naslovov jugoslovanskega prvaka (1957, 1959, 1961, 1966, 1970). S 184 cm višine je igral na položaju branilca, zanimivo pa je, da je ob košarkarski karieri imel tudi službo pri zagrebškem Velesejmu.
Daneu, čigar zaščitni znak je bil tako imenovani »horuk« met (met z eno roko preko glave), je v letih 1956 do 1970 za jugoslovansko reprezentanco odigral 209 tekem. Vrhunec kariere je dosegel na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970, kjer je s kapetanskim trakom osvojil zlato kolajno in zaključil briljantno kariero. Bil je še svetovni podprvak (1963 in 1967, ko je bil proglašen za najboljšega igralca prvenstva, isto leto pa je bil tudi najboljši športnik Jugoslavije). Na evropskih prvenstvih je osvojil tri srebrne kolajne (1961, 1965, 1969) in bron (1963), na olimpijskih igrah leta1968 pa je osvojil srebrno odličje.
Po končani igralski karieri se je za kratek čas preizkusil kot trener pri Olimpiji, 4. septembra leta 1990 pa je kot prvi poslanec socialistov predlagal plebiscit o samostojni Sloveniji. Dvanajstega septembra leta 2007 je bil kot prvi slovenski košarkar sprejet v Košarkarski hram slavnih. Od junija letos je Ivo Daneu upodobljen tudi na poštni znamki.
5. Toni Kukoč
Univerzalni košarkar, ki je lahko igral na vseh položajih, najpogosteje pa kot krilo, se je rodil leta 1968 v Splitu. Z Jugoplastiko je trikrat zapored osvojil naslov evrpskega prvaka (1989, 1990, 1991), nakar se je preselil v Italijo, k Benettonu iz Trevisa. Tam je ostal dve leti in osvojil italijansko prvenstvo in pokalno tekmovanje.
Leta 1993 je odšel v ligo NBA k moštvu Chicago Bulls, ki ga je v 2. krogu naboru izbralo že leta 1990. Ko se je Kukoč priključil »bikom«, se je prvič upokojil Michael Jordan. Že uvodna sezona v najmočnejši košarkarski ligi na svetu je bila obetavna za 208 cm visokega Dalmatinca, že v drugi sezoni pa je bil član prve peterke ter drugi strelec, podajalec in skakalec ekipe, takoj za Scottiejem Pippenom. Naslednje leto se je reaktiviral Jordan, k Bullsom je prišel tudi ekstravagantni Dennis Rodman. Moštvo je osvojilo tri zaporedne naslove prvaka, Kukoč je bil v tem obdobju najboljši šesti igralec v ligi in tretji strelec ekipe, za Jordanom in Pippenom. Njegove kasnejše NBA postave so bile Philadelphia (2000-2001), Atlanta (2001-2002) in Milwaukee (2002-2006).
Kukoč je bil s svojo domišljijo in izvirno kombinatoriko v igri uspešen tudi v dresih jugoslovanske in hrvaške reprezentance. Z Jugoslavijo je bil olimpijski podprvak (1988), svetovni prvak (1990), evropski prvak (1989, 19991) in bronasti na EP (1987). V kockastem dresu hrvaške je bil olimpijski podprvak (1992), bronast na svetovnem prvenstvu (1994) in bronast na evropskem prvenstvu (1995).
Simpatični Dalmatinec, ki so ga klicali tudi Pink Panther, pajk iz Splita in Euro-magic, je igralsko kariero zaključil leta 2006. Lani poleti je postal selektor hrvaške reprezentance v golfu, trenutno pa je tudi svetovalec v košarkarski reprezentanci svoje domovine.
