Tiskane izdaje
Ljubljana – Španska košarka je že vrsto let vzor tekmecem po Evropi, bodisi z organizacijo bodisi z vložki v panogo, njenim velikanom pa niti pri zadnjeuvrščenih zasedbah zmaga ni vnaprej zagotovljena. Alen Omić se je v cenjeni ligi v tej sezoni znašel kot riba v vodi. Pri Gran Canarii je najkoristnejši igralec in pomemben člen njenega vzpona do trenutno 5. mesta v državnem prvenstvu.
Z zastopnikom Enesom Trnovčevićem sta poleti resda ocenila, da je po treh letih kaljenja pri Unionu Olimpiji in dveh letih reprezentančnega staža napočil čas za selitev na tuje, a v Tuzli rojeni košarkar se je kljub 216 cm počutil precej nebogljenega, ko se je konec poletja soočil s selitvijo na španski otok. Toliko bolj, ker angleški jezik ni njegov močan adut, španski pa sploh nikakršen, a se je znašel in za pomoč zaprosil prijatelja, reprezentančnega fizioterapevta Gregorja Zdolška, ki mu je kot spremljevalec olajšal prehod v novo okolje in kulturo. Z začetnimi krči je hitro opravil, v moštvu s Kanarskih otokov pa kmalu prevzel eno od vodilnih vlog, saj dosega 11,8 točke in 8,4 skoka v povprečno 26 minutah igre, s čimer je drugi strelec in prepričljivo prvi skakalec zasedbe, v kateri je ponovno združil moči tudi z nekdanjim stožiškim soigralcem Sasujem Salinom.
»Nisem vedel, kako bo izgledala moja selitev v tujo državo. Premika, ki sem ga pred leti naredil iz BiH v Slovenijo, pač ne štejem med odhode na tuje, saj nas druži podobna kultura, jezik in regija. Tu pa je vendarle precej drugače. Ampak Zdolšek, ki je bil z mano v uvodnih tednih, mi je precej olajšal prehod, v klubu pa so me tudi dobro sprejeli,« pravi Omić, ki se je h Gran Canarii preselil v upanju na vidno vlogo v zasedbi, a vendarle ni pričakoval, da bo tako prevladoval pod košema. Vmes je moral sicer nekoliko spremeniti svoj slog igre, a se je hitro prilagodil, brez težav pa je sprejel tudi povsem drugačen režim treningov, saj se s soigralci v dvorano podajajo le enkrat dnevno, dopoldne, medtem ko je ob večerih prost.
»Sprva sem se moral sicer navaditi na tukajšnjo košarko, igra se namreč povsem drugače kot denimo v ligi ABA ali slovenskem državnem prvenstvu. Veliko hitreje se vse odvija, česar nisem bil vajen. Ko dobiš skok v obrambi, so že trije soigralci v protinapadu, da bi dosegli koš, zato se moraš hitro odzvati. Pri čemer pa je obramba še vedno pomemben del igre in prav v tem segmentu sem se precej popravil, igram drugačno obrambo kot doma. Trener Aito Garcia Reneses zahteva, da skačem navzven pri blokih, velikokrat me postavi tudi na položaj krilnega centra, torej v vlogo, ki zahteva precej večjo gibljivost,« pravi Omić, ki veliko zaslug za dober začetek v Španiji pripisuje tudi soigralcu Sitaphi Savaneju, s 37 leti najstarejšemu članu ekipe, ki za Gran Canario igra že od leta 2004. V Senegalu rojeni košarkar s španskim potnim listom je postal neke vrste njegov mentor, na pomoč mu priskoči tudi Salin.
Zadovoljen je, da je imel naporno poletje in se vmes odločil tudi za odhod na poletni kamp v ligo NBA. Tako izkušnja iz ZDA kot nastop na evropskem prvenstvu sta mu izostrila košarkarske veščine, predvsem pa okrepila samozavest. »Po obeh skupaj sem si pripravil dobro odskočno desko za tujino, četudi sem bil celo poletje v pogonu. A ker sem mlad, to lažje prenašam, tudi nekaj utrujenosti sem hitro pustil za seboj. Po prihodu sem tudi hitro videl, da so v klubu zgradili moštvo za večje dosežke. Povezuje nas namreč dobra moštvena kemija in ko smo začeli igrati, sem vedel, da imamo vse, kar moramo imeti za odmeven rezultat. Zato me visok položaj na lestvici sploh ne preseneča,« zatrjuje 23-letnik, ki je s Španci podpisal dvoletno pogodbo, pravi pa, da bi brez težav ostal na otoku večne pomladi.
