Udoh bi celo mamo ustavil z »banano«

Ljubljana – Do nedelje je bil Ibrahim Kutluay edini Turek, ki se je lahko pohvalil z naslovom prvaka evrolige. Osvojil ga je leta 2002 s Panathinaikosom, kar je bilo zaradi takratnih grško-turških odnosov prava posebnost. Letos je prišel na svoj račun še Fenerbahče, toda na finalnem turnirju so turški košarkarji  – z izjemo naturaliziranega Bobbyja Dixona – odigrali le nekaj simboličnih sekund. Veselje v Istanbulu ni bilo zato nič manjše.

Željko Obradović : Real 9:9. Čarodej iz Čačka je povišal svojo prednost na lestvici najuspešnejših trenerjev evrolige pred Pedrom Ferrandizom, Aleksandrom Gomeljskim, Božidarjem Maljkovićem in Ettorejem Messino, ki so osvojili po štiri naslove, in se izenačil s klubom z najbogatejšo zbirko trofej. Na deveto lovoriko je čakal najdlje, kar šest let od zadnjega zmagoslavja s Panathinaikosom in štiri sezone na klopi Fenerbahčeja. A mu je le uspelo in Turki so dobili poplačilo za bogate naložbe v košarko. Letos so imeli kar štiri moštva v elitni ligi, ki jo bogato podpirajo njihova podjetja, ob tem pa redno prirejajo največja tekmovanja. Sklepni turnir evrolige so gostili v letih 1992, 2012 in letos, septembra bodo pripravili finalni del evropskega prvenstva ...

»Naš uspeh je plod trdega dela vseh zaposlenih v klubu, slava pa gre seveda košarkarjem. Ekpe Udoh si je povsem zaslužil naslov MVP F4. Trener sem že 25 let, a ne poznam veliko igralcev, ki bi se lahko bolje osredotočili na svoje delo. Toda nič manj niso zaslužni navijači, brez katerih nobeno moštvo ne more do uspeha. Pred turnirjem je bilo v slehernem kotičku Istanbula čutiti košarkarsko vzdušje. Igralcem sem 'ukazal', naj se nocoj zabavajo, saj so si to zaslužili, toda hitro bomo spet poprijeli za delo, saj nas čaka končnica turškega prvenstva, v katerem branimo naslov. Prihodnje leto pa bo F4 v mojem Beogradu,« je zadovoljen 57-letni Obradović.

S Partizanom (1992), Joventutom (1994), Realom (1995) in Panathinaikosom se je vselej povzpel na prestol že v prvem poskusu. Spodletelo mu je le med enoletno epizodo pri Bennetonu, s katerim je bil »zgolj« tretji, pri Fenerbahčeju pa se je krivulja logično vzpenjala. V prvi sezoni z Obradovićem za krmilom je izpadel v »top 16«, predlani osvojil 4. mesto, lani klonil v velikem finalu s CSKA, letos pa postal sedmo različno moštvo, ki je v zadnjih osmih letih osvojilo prestol. V tem času je bil dvakrat prvi zgolj nedeljski poraženec Olympiakos (2012 in 2013).

Tudi Obradović se strinja, da je ena od največjih prednosti Fenerbahčeja obrambna dominantnost centrov Udoha in Jana Veselyja. V Edmondu v Oklahomi rojeni košarkar nigerijskih korenin s polnim imenom Ekpedeme Friday Udoh se je šest sezon preizkušal v ligi NBA pri Golden Statu, Milwaukeeju in LA Clippers, minuli konec tedna pa je bil strah in trepet za adute Reala in Olympiakosa. Podelil jim je sedem »banan«, skupno pa zbral še 28 točk, 13 skokov in 12 asistenc. »Če bi za tekmece igrala moja mama, bi se tudi nje lotil z enako vnemo. Ko sem igral v ZDA, nam je trener Doc Rivers poskušal vbiti v glavo, da se mora vsak od nas truditi, da bi bil zvezda v svoji vlogi. Ta naslov MVP pripada vsem visokim fantom, ki se moramo vsakodnevno ravsati pod obroči,« je bil zgovoren 30-letni junak sklepnega dejanja evrolige.

Slavljenci so si kajpada dali duška in izpolnili nekaj obljub. Luigi Datome je denimo stavil s Perom Antićem, da mu bo lahko postrigel dolgo grivo, če bo Fenerbahče prvak, in se kar na parketu dvorane nastavil njegovim topim škarjam. Ni mu bilo lahko, toda za moštveni duh je pretrpel tudi to.