Tiskane izdaje
Košarka je eno od najbolj dramatičnih torišč. Razpon med uspešnimi (bogatimi) in »luzerji« je ogromen, vpliv amerikanizacije in tržnih vrednot, ki imajo precej več skupnega z neoliberalizmom kot s klasičnim športom, je silovit in večplasten. Ob množici, ki se veliko raje poistoveti s tujimi klubi in celo reprezentancami kot z rojaki, močno zvodeni nacionalni in prvinski tekmovalni naboj na slovenski ravni dogodkov, razvname se lahko le ob največjih spektaklih. V uvodnem delu letošnjega evropskega prvenstva je denimo naše košarkarje v Helsinkih spodbujala le peščica najzvestejših, na finale v Istanbulu pa bi se najraje preselila cela država, ki je ob sprejemu junakov v deževni Ljubljani doživljala pravo ekstazo. Že dobra dva meseca pozneje je na prvo tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo prišlo v Stožice manj gledalcev, kot jih je prihrumelo v Turčijo po tleh, vodi in zraku, ne oziraje se na stroške.
Ali je 7000 gledalcev v dvoboju evropskih prvakov z Belorusijo, na katerem nista igrala Dragić in Dončić, veliko ali malo, je stvar subjektivne presoje. Vsekakor pa številka ni takšna, da bi se lahko ponašali s slovesom dežele košarke, saj takšne spodbujajo svoje ljubljence ne glede na ime tekmeca, v dobrem in slabem. Dobili smo zgolj potrditev, da imamo odlične košarkarje, ki bi z veseljem igrali v polnem številu tudi proti eksotom, in zelo izbirčne gledalce, ki jih (pre)pogosto bolj zanima blišč kot pa vsebina. Nadaljevanje je sledilo po porazu s Španijo, ki ga je pospremilo splošno razočaranje. Junaki so čez noč spet postali zgube.
Da bi lahko navdušenje z eurobasketa pljusknilo na slovensko ligaško sceno, pa je bilo že kar naivno pričakovati. Tribune v ligi Nova KBM – tudi zaradi razvodenelega tekmovalnega sistema – niso prav nič bolj polne kot poprej, negativna krivulja se v glavnem še naprej spušča. Domače nastope državnega, pokalnega in superpokalnega prvaka Petrola Olimpije v DP je doslej v povprečju videlo le 362 gledalcev, najskromnejši obisk pa ima vodilna Sixt Primorska. Da bi se lahko domača košarka prebila na vsaj eno od številnih televizijskih postaj s celodnevnim nogometnim sporedom, je prav tako utopična želja mnogih, vidno se je zmanjšalo celo število spletnih prenosov tekem v organizaciji Košarkarske zveze Slovenije. V dveh mesecih jih je bilo zgolj pet – le iz Stožic in Kopra. Kaj torej preostaja namišljeno velikim? Mar res zgolj občudovanje »visoke športne kulture« Špancev, Angležev in drugih, ki derejo na tekme in nam hkrati predvajajo svoje razkošje v domače dnevne sobe?
