V Bostonu je bil Zoki odveč, a v Moskvi niso pozabili nanj

Ljubljana – Vse kaže, da bo slovenska reprezentanca prvič po letu 1995 igrala na velikem tekmovanju brez košarkarja iz lige NBA. Beno Udrih se je izjasnil pred poltretjim mesecem, Gorana Dragića vidijo na EP le fanatični optimisti, njegov mlajši brat Zoran pa se bo bržkone kmalu preselil v Evropo. Boston ga je namreč pričakovano odpustil.

Glavni adut slovenske izbrane vrste na septembrskem eurobasketu je bil le od 27. junija simbolični član slovitih Keltov, kar 17-kratnih prvakov elitne ameriške lige. Že ko ga je Miami prepustil tekmecu iz vzhodne konference, je bilo jasno, da bo njegov postanek zelo kratek, saj so tudi vodilne može Bostona mučile težave zaradi prevelikega števila košarkarjev. Po Dragićevem odhodu jih imajo v moštvu 16, ob začetku prvenstva pa jih bodo lahko prijavili največ 15. Še precej večja nadloga pa je grozeči »davek na razkošje«. Po predpisih namreč morajo klubi, ki ne upoštevajo določenega limita za plače igralcev v moštvu (v sezoni 2015/16 se bo dvignil s 63,1 milijona dolarjev na rekordnih 70 milijonov), plačati visoko dajatev. Če ga bodo jeseni presegli za več kot deset milijonov, bodo morali za vsak prekoračeni dolar mezde dodatno plačati še 2,5 dolarja, pod mejo desetih milijonov pa 1,75 $.

Da je šlo izključno za spreten poslovni manever, pričajo dodatne podrobnosti. Ko je Miami prepustil Zorana Dragića Keltom, jim je zagotovil še 1,6 milijona dolarjev za »tekoče stroške« in v paket je dodal pravico dodatne izbire v drugem krogu nabora NBA 2020, za povračilo pa dobil le izbor v drugem krogu »drafta« 2019. Do dokončanja »transakcije« bo očitno prišlo zelo kmalu, saj imajo preostala moštva po pravilih le 48 ur časa, da izrazijo interes za 26-letnega slovenskega reprezentanta in prevzamejo njegovo pogodbo. Če zanimanja zanj ne bo, pa bo v hipu dobil povsem proste roke, bogatejši za 1,7 milijona dolarjev, saj mu bo Boston moral nakazati celotno plačo za naslednjo sezono.

Energični in ambiciozni Ljubljančan resda ne skriva želje, da bi se po bratovem zgledu uveljavil v ZDA, toda njegove letošnje možnosti so zelo pičle. Ne smemo namreč pozabiti, da je minulo krstno sezono v ligi začel pri Phoenixu in dobil priložnost le na šestih tekmah, v seštevku je v igri prebil 13 minut in dosegel šest točk. Ko so ga Sonca 19. februarja skupaj z bratom poslala na Florido, pa se njegov položaj ni bistveno spremenil. Medtem ko je Goran blestel tudi v Miamijevem dresu, je Zoran nestrpno čakal na drobtinice in marca moral na dokazovanje v razvojno ligo kot član podružnične zasedbe Sioux Falls Skyforce. Na svoj račun je prišel le v zaključni tekmi sezone, ko so prvokategorniki dobili prost večer, in v 41 minutah igre dosegel kar 22 točk. To je bil tudi njegov skupni strelski iztržek pri Vročici, saj se v preostalih devetih kratkih epizodah, ki so v seštevku trajale 20 minut, ni vpisal med strelce.

Če mu že tri ameriške postaje niso prinesle sreče, bo Zoran Dragić poskusil dobiti zadoščenje na evropskem prvenstvu, ki ga bo očitno pričakal z mastnim čekom iz Bostona in ustrezno zavarovan, saj FIBA omogoča finančno zaščito tudi košarkarjem brez kluba; merilo so njihovi prejemki v prejšnjih sezonah. Lahko pa se tudi primeri, da bo našel novega delodajalca že pred odhodom reprezentance v Zagreb. Vodstvo moskovskega CSKA, ki ga je želelo privabiti lani, pač še vedno ni povsem ravnodušno, slovenski as pa je zelo dobro zapisan tudi v Španiji, kjer je dve sezoni v velikem slogu branil barve Unicaje iz Malage.